Vam je tesno ob misli na božično družinsko srečanje?

Danica Vidmar, avtorica knjige Deklice brez gnezda: V iskanju poti do odraslih otrok (2021, ponatis 2023), slovenske uspešnice o tem, kako zavestno preoblikovati boleče družinske vzorce.

Branje za odrasle otroke (pa tudi za starše odraslih otrok).

Se s tesnobo odpravljate na božično družinsko srečanje k staršem?

Vem, da vam ne bo nič lažje, če rečem, da niste edini. Veliko vas je. A dovolite mi, da najprej čestitam vsem povezanim družinam, ki z veseljem čakajo družinska božična srečanja (četudi bodo spet poslušali že stokrat slišane šale). Tudi njih je veliko. Verjemite, lahko se jim pridružite!

Trenutno pa ste med tistimi, ki se s tesnobo odpravljate na družinska srečanja. Morda se vam zdi to krivično, morda ste jezni, morda vam celo zdravje pripoveduje, da vam tam ni dobro (ne zdaj, ne takrat, ko ste bili majhni). A v vsem konglomeratu tesnobnih občutkov je nekaj zelo dobrega – imate možnost in moč, da to spremenite. 

Pišem vam v želji, da v mojih besedah najdete oporo za začetek.

Poiščite več podpore, če boste čutili potrebo po njej; vredno je. 

Predvidevam, da so vaši starši stari šestdeset in več let, nekaj mlajših je najbrž vmes, a to ni pomembno. Pomembneje je, da ste se vi (bolj ali manj) osamosvojili,  da ste torej odrasli tudi vi!  Nastopil je čas, ko se je treba pogovoriti in dogovoriti o novih temeljih v odnosu med vami in vašimi starši, saj ste svojim staršem ne le enakovredni, ampak ste z njimi tudi enakopravni. Uhojene poti starševstva in otroštva so se z vašo odraslostjo končale – od tega trenutka dalje vsak od vas odraslih nosi polno odgovornost za svoje početje in počutje (tudi v primeru, da so vam starši finančno pomagali ali pa vam še). Stari temelji vaših odnosov s starši najverjetneje stojijo ali na moči (v kateri je bila dostikrat spregledana vaša temeljna človeška potreba po biti viden in sprejet, kakršen si) ali pa na manipuliranju (z močjo ali nemočjo) v partnerskih odnosih in tudi v odnosu do vas. Zaradi vseh teh odtisov (resda ne le družinskih, a zdaj se osredotočamo nanje) ste razvili svoje mehanizme preživetja. Nekoč so bili koristni, ker ste zaradi njih preživeli, veliko od njih je medtem postalo nepotrebnih, a stari odtisi so ostali v vas in čakajo, da jih transformirate. Tu je jedro vaše tesnobe.

A nekaj si upam trditi: če ste v stiski vi, so v stiski tudi starši, vaši in/ali partnerjevi, odvisno h katerim se odpravljate. Morda se stiske ne zavedajo, morda jo zgolj bolj ali manj zavedno prikrivajo in o njej ne govorijo, namesto njih dostikrat govorita njihovo zdravje in vsakodnevno razpoloženje. Kar se tiče odnosa do vas, so se nekako zataknili v času, ko so njihove stare vzgojne in vedenjske metode delovale. Ko nam (vašim staršem in meni) v starševstvu ni šlo, smo se velikokrat zatekali v starševsko moč, da ne rečem premoč, ki smo jo imeli nad odraščajočimi otroki (vsi starši jo imajo) in smo jo tudi uporabili, kadar nismo znali obvladati svoje nemoči drugače (pa še čisto »normalno« je bilo to za tedanje čase). Ja, ko nismo znali drugače, smo postali ali vseznalci ali kritiki ali nasilneži (tepež ali kričanje) ali pa žrtve. 

Večina naše generacije je dobro poznala avtoritarno vzgojo. 

Veliko vas, mlajših staršev, orje ledino novega, boljšega za vas in vaše otroke.

Nekateri se trudite iskati srednje poti in  božična srečanja vaše nove družinske skupnosti bodo najverjetneje v skupini tistih veselih družin. Nekateri pa ste se premaknili  v drugo skrajnost (permisivno vzgojo) in najverjetneje vas čakajo izzivi – samo drugačni.   

Resnici na ljubo – vsaka vzgoja »deluje«, tako avtoritarna kot permisivna, samo različne rezultate dajeta. V nobeni od obeh vzgojnih metod  pa se ni mogoče naučiti postavljanja zdravih osebnih mej. Pri avtoritarni vzgoji se tega nikoli nismo smeli učiti, ker naše meje niso imele prostora, ali pa se jih nismo mogli naučiti, ker jih ni bilo (pri permisivni vzgoji). In vsi ljudje, ki jim gre zdravo postavljanje osebnih meja slabo, imajo še eno skupno lastnost – ne znajo komunicirati, ne znajo se konstruktivno prepirati. Ja, tega se je treba naučiti in brez opreme, ki jo prinese ozaveščanje pridobljenih mehanizmov preživetja, ne gre, vsaj brez ponavljajočih se dram ne. 

In tako je krog sklenjen. Postavljanje temeljev drugačnih odnosov se pri slabo opremljenih starših in otrocih velikokrat začne s prepirom, tega pa se ali izogibamo ali pa napademo z vsemi topovi, še preden bi bili v bitki lahko ranjeni. Konstruktiven dialog ni mogoč. Skupni imenovalec odnosov v neozaveščenih vzorcih je bolečina vseh sodelujočih. Vseh, četudi se tu in tam kdo (ali pa mi sami) okiti z vencem zmagovalca, ker smo »zdaj pa dokončno« povedali »kar mu/ji gre«.   

Ko smo stopali v partnerske in starševske čevlje, smo bili (zaradi NAŠIH odtisov) precej slabo opremljeni, posledično smo za postavljanje osebnih meja, ki so nujen pogoj za izpolnjujoče odnose v družinski skupnosti, slabše opremili tudi vas (svoje odtise smo hote ali nehote prenesli na vas). Naša slaba opremljenost NI opravičilo, je zgolj pojasnilo, je rezultat našega časa in naših družinskih skrinj. In to pojasnilo nosi v sebi željo in prošnjo, da VI naredite korake naprej in s svojim pridobljenim zavedanjem o odnosih sodelujete pri postavitvi novih družinskih temeljev. Korakajte z empatijo. Začnite pri sebi, vse spremembe se začno z vami, odnos do drugih se začne pri vašem odnosu do vas samih. Samo vi kot sedaj odrasla oseba lahko potolažite svojega notranjega otroka. Kar smo starši zamudili, vam najbrž ne znamo ali ne (z)moremo več dati. Vaša bolečina je vaša, vaša zamera je vaša, četudi je »krivda« naša. Krivde ni, tako je bilo, delali smo, kot smo vedeli in znali takrat. (Oh, kako bi rada dopovedala vsem staršem, ki se leta otepajo občutkov krivde, ker ne razumejo, da občutek krivde in popravljanje napak vodita stran od iskrenih odnosov. Pomaga le soočenje s tem, kar je bilo.) Prizadeli smo vas, velikokrat vas nismo videli, v obveznostih smo hiteli, zidali, služili in noreli skozi čas, kot smo mislili, da je prav, ali kot smo zmogli. Sredi vsega norenja smo se v nekem trenutku zavedeli, da ste odrasli. 

A dali smo vam Življenje. Sprejmite ga, vaše je, zanj ste zdaj kot odrasla oseba polno odgovorni le vi sami.

Poiščite, kar potrebujete; svet je velik. Opremite se za svoje partnerstvo in starševstvo, po možnosti preden imate otroke. Odgovornost vaših staršev pa je, da nosijo svoje starševstvo (brez krivde) in da poskrbijo, da jim je v jeseni življenja dobro, da na vas ne nalagajo še svojih bremen. Odmaknite se od staršev, če čutite, da vam bo lažje, dostikrat to pomaga – obema stranema, četudi je za starše to izjemno težko in morda dolgo ne bodo razumeli te vaše potrebe. Na poti pa se le ozrite tudi v družinske skrinje staršev in skušajte ne podreti vseh mostov, ker to boli (vas in – verjemite mi – tudi vaše starše!), predvsem pa prelaga breme nesoglasij na vaše otroke in vnuke. 

Vaši starši (pa tudi sorojenci ali drugo sorodstvo) se bodo na vaše nove poti odzvali z uporom na spremembo. Pričakujte izbruhe jeze, joka, obtoževanj ... Vse to poznate. Seveda vas ne nagovarjam, da se na božični večerji skregate s starši (ali ostalim sorodstvom).  Nasprotno!! Poskušam vas opremiti z razumevanjem dinamike sprožilcev družinskih dram. Samo s poznavanjem te dinamike in zavestnim (dronskim) pogledom nanjo se ne boste (spet) spustili po toboganu znane bolečine. Vabim vas, da prevzamete polno odgovornost za svoje počutje in početje. Najbrž ste za ta korak opremljeni bolje kot vaši starši. 

Upam si trditi, da večina staršev ne zna ali ne zmore drugače, malo pa smo resda tudi utrujeni, staranje prinese spremembe, s katerimi nam je težko. Zato se dostikrat nezavedno opravičimo pred seboj, da smo že v letih, ko se nam ni treba spreminjati in imamo pravico do miru ali česarkoli že. To o pravici do miru drži, tisto o nespreminjanju pač ne. Nasprotno! Mir prihaja le s spreminjanjem, s poglabljanjem našega razumevanja sebe in drugih, s spoštovanjem sebe in drugih.

Mir prihaja z zavedanjem, da drugih ne moremo spreminjati, le sebe lahko.

Opravičevanja vseh vrst, zakaj starši vztrajajo na starih barikadah, so izgovor in beg pred odgovornostjo. Vaše (pridobljene) starše razumem, četudi pometanja neljubega pod preprogo ne podpiram. Pa sem tako pometala pod preprogo kot čistila izpod nje in verjemite, res ni enostavno. Da bi se mnogi od vaših staršev lahko poglobili v lastno starševstvo, potrebujejo pomoč, saj niso dovolj opremljeni za to (ponavljam, to je zgolj pojasnilo). Morda se iskreno nočejo spremeniti, ker se ne le ne znajo, ampak tudi poguma nimajo. Imajo vso pravico za tako odločitev,  vas pa to ne odvezuje od vaše odgovornosti do vašega počutja in početja. Bolečina, ki jo povzročijo stvari izpod preproge, boli mnogo bolj kot vse druge (tudi starostne) bolečine.  In te bolečine se starši bojimo. Težko gledamo svojo, predvsem pa  VAŠO bolečino, ne da bi pri tem občutili krivdo, saj časa ni možno obrniti nazaj, da bi napake popravili. Z bolečino in krivdo se soočimo le v primeru, da smo prisiljeni v to. Neizrečene stiske puščamo pod preprogo, ker ne verjamemo, da nam bo samo soočenje z njimi zares prineslo notranji mir. 

Z velikim olajšanjem sem pred leti sprejela razlago mojega dragega prijatelja Jesperja Juula, da je odgovornost za odnos med starši in odraslimi otroki deljena; da kot odrasli nosimo polovično odgovornost za odnos, ne več vse. (pustimo ob strani, da se večina nas staršev, starejših od šestdeset let, svoje polne odgovornosti za odnos ni niti zavedala, še manj jo znala voditi).  Olajšanje, da nisem več polno odgovorna za odnos s tedaj odraslimi otroki, se je razblinilo takoj, ko je dodal, da je prepir dober začetek, da upor in prepir ostajata otrokovo vabilo v spremembo, četudi je odrasel.  

Če bi pisala pismo vašim staršem, bi jim napisala: Če se dolga leta niste naučili postavljati meja, če se vam zdi, da ste samoumevni servis, tega ne poskušajte rešiti na družinskem božičnem srečanju. Če ne zmorete nositi bremen, ne vabite otrok zaradi neke tradicije. Pripravite se na pogovor, morda celo s pomočjo nevtralne osebe, in povabite odraslega otroka na pogovor. Če povabilo sprejme, bodite hvaležni; to pomeni, da si želi izboljšanja. A  govorite o svojih občutkih, o tem, kaj VI hočete, in ne o tem, kaj bi otrok (ali kdo drug) moral storiti, da bi se vi počutili bolje. Če povabila ne sprejme, se morate odločiti, če hočete iskati poti do otrok. In če da, si poiščite pomoč (knjiga, oseba, predavanja ...). Zagotavljam vam, da boste najprej odkrivali svoje otroške rane, na koncu pa občutili sebe kot lahkotnejšo osebo. Spremenjeni, z boljšo samopodobo boste mirneje in bolj suvereno vstopali v odnos s svojim otrokom in – kar je dodatno darilo – z vsemi ostalimi.

Vsebina zgornjega odstavka smiselno velja tudi za vas, dragi odrasli otroci. Če vam je tako tesno, da vam ne bo uspelo ostati na vrhu bolečinskega tobogana, je bolje, da ne greste na družinsko srečanje, kot pa ponoviti dramo, ki bo se samo poslabšala, kdove za kako dolgo. Pokličite in povejte, da vas (letos) ne bo (samo ne tik pred zdajci). To je vaša pravica in dolžnost do vas samih; prevzemite odgovornost za svoje počutje in početje. Zavedajte pa se tudi odgovornosti za nošenje odzivov vaših staršev, ki bodo najbrž burni (kako boste prenesli tak odziv?), pri čemer pa NISTE odgovorni za odziv sam.

Vaši starši so odgovorni za svoje odzive in tudi počutje.  Ne vi.

Želim si, da bi vas zapisano napolnilo z razumevanjem in močjo, da greste na božično srečanje in se imate karseda dobro ali pa prijazno odklonite božično povabilo. Bodite sprememba vi, bodite nosilec iskrenejših odnosov in znanilec drugačnih družinskih odnosov – in posledično praznovanj, tudi božičnih. Poiščite si pomoč, če ne zmorete sami. Poiskati pomoč je znak modrosti in ne šibkosti. Povabite starše v spremembo, razmislite, postavite meje – ampak ne na družinskem božičnem srečanju.

To je tisto pravo »vse«, ki ga za kakovostno odraščanje in prevzemanje odgovornosti v odrasli dobi potrebujejo vaši otroci. Le tako se bolečine iz družinskih skrinj ne bodo prenašale naprej nanje. 

Ah ja, čisto na koncu pa še nekaj pomembnega, nekaj, kar lahko zelo pomaga vašemu dronu, da  ne pade v tobogan družinske bolečine – spijte kakšen kozarček alkohola manj, ali se mu celo odrecite (bele laži o npr. nekompatibilnih zdravilih so dovoljene). Lažje se boste vzdržali, ko vas bo kakšna pripomba vaših staršev (ali sorojencev  in sorodstva) skoraj spravila iz škatlice. 

Pa srečno pot in prijazno leto 2025 vam želim! Ne pozabite biti prijazni do sebe!

- Danica Vidmar