Veliko vemo o ščitnici, a pogosto pozabljamo na osnove

Vsak zase mora ugotoviti, kje se hrani z mirom in kaj mu povzroča nemir. In če ne zmoremo sami, si poiščimo pomoč. Nemalokrat opazim, kako smo ljudje z različnimi diagnozami lahko hitro žrtve samih sebe. Kako smo prepričani, da moramo vse sami. Da nam pomoč ne pripada. Ampak to je zgolj prepričanje in ni treba, da je tako!

Sem Tanja Želj in diagnozo Hashimoto, avtoimuno bolezen ščitnice, imam že 20 let. Ko so mi postavili diagnozo, sem bila stara 22 let. Mlada, a povsem zmedena z doživljenjsko kronično diagnozo.

Prvih pet let sem diagnozo zavračala. Sicer sem začela brati knjige o osebni rasti, kajti v moje življenje je vstopilo vprašanje: »Zakaj se je pa to moralo zgoditi meni?«, a za kaj drugega, večjega, nisem imela ne znanja ne energije. 22 let nazaj je za to diagnozo veljalo, da prizadene ženske srednjih let, in ni mi bilo jasno, zakaj sem se znašla tam, kjer sem se.

Po petih letih sem počasi začela sprejemati dejstvo, da vsak dan vzamem hormone in da mi je to v pomoč in podporo, da moje telo lahko deluje. Nekako sem zmogla, da bolezni nisem več zavračala. Na lastni koži sem doživela, da me ljudje niso jemali za bolno osebo, ker mi navzven nič ni manjkalo. In tako sem začela spoznavati, da bom morala sama resno vzeti diagnozo in sebe z njo, če ne bom želela, da se nenehno slabša.

Tako sem prenehala aktivno trenirati atletiko, prenehala sem aktivno teči in črpati svoje telo. Prevelik napor je taki diagnozi je bil namreč samo še bolj škodljiv. Ampak to sem morala izkusiti sama.

Začela sem tudi intenzivneje delati na sebi. Prvi koraki so bili v svet Kitajske tradicionalne medicine s številnimi tretmaji, s poudarkom na prehrani in s pomočjo psihoterapije. Zelo malo informacij je bilo takrat na voljo za samo ščitnico. Sploh pa za težave s ščitnico pri mladih ljudeh.

Po poklicu sem namreč profesorica športne vzgoje in trenerka pilatesa in odrasle ljudi učim gibanja. Spodbujam, motiviram in se ukvarjam tudi z rehabilitacijo hrbteničarjev. In zanimivo mi je, da sem pri uvajanju rednega gibanja v vsakdanje življenje in pri sanaciji težav s hrbtom prišla do podobnih ugotovitev kot pri svoji avtoimuni bolezni.

Ugotovitev, ki močno odmeva v moji glavi, je, da naše telo za spremembe v njem potrebuje dejavnost, akcijo. Potrebuje »input«, da se lahko na to odzove. Ampak pozor! »Input« je lahko slab ali dober. Primeri slabega »inputa«: hitra, neustrezna, nezdrava prehrana, pa tudi nezadostno pitje vode, pomanjkanje zmernega gibanja (pretirano gibanje lahko spet prinese druge neprijetne posledice), (pre)slabo kvalitetno spanje in nenehna napetost živčevja zaradi stresa, obremenitev, obveznosti, rokov, odgovornosti, …

V knjigi so tudi nasveti glede prehrane in razni recepti ter protokoli. Tukaj bi podala tudi eno opozorilo iz lastnih izkušenj. Drastične diete, razstrupljanja ali nekega povsem drugega prehranskega režima se lahko lotimo le, ko smo na to pripravljeni. V vseh ostalih poskusih smo lahko neuspešni, zaradi tega nesrečni ali si naredimo samo še več škode kot koristi.

Zato je moje toplo strokovno in osebno priporočilo, da se sprememb, ki dolgoročno prinašajo boljše življenje z boleznijo, lotite zelo, zelo počasi in postopoma.

Če je telo izgorelo, izčrpano, mu dodatki ne bodo pomagali. Raznorazni dodatki so super, ampak v telesu dobro delujejo takrat, ko je telo dobro, ne ko je slabo.

 Tanja Želj, Univ. dipl. profesorica športne vzgoje, trenerka pilatesa & ambasadorka samostojnega obuvanja nogavic pri 80 letih!