Zakaj je igra ključna za razvoj otrok in kako jo spodbujati

Ogledov
Zakaj je igra ključna za razvoj otrok in kako jo spodbujati

Najpomembnejša naloga pri vzgajanju majhnih otrok dandanes je, da se vzpostavijo pogoji, ki bodo varovali prostor in čas za igro. To pomeni, da se je treba upreti kulturnemu duhu časa, ki vidi igro kot neresno in neproduktivno, ne pa kot podlago, kjer naši otroci uresničujejo svoj celoten človeški potencial.


Kaj je igra?

Pri igri ne gre za to, da se otroka napolni z informacijami, ampak za to, da se iz otroka izvlečejo ideje, nameni, stremenja, preference, hotenja in želje. Prek igre se otroci lahko izrazijo kljub pomanjkanju besed in razumevanja. V igri majhen otrok lahko sliši odmev tega, kar je v njem, v svetu okoli njega. Majhni otroci se učijo naravno, žene pa jih želja po razumevanju okolja in tega, kdo so v njem.


Igra spodbuja, da se otrok razvije v ločeno bitje, sposobno preživetja, ko se v njej razkrivajo otrokovi interesi, želje in cilji.


Prek nje se otrok premakne iz položaja, v katerem je odvisen od odraslih, in vzbudi se mu želja po raziskovanju, odkrivanju ali razumevanju svojih izkušenj. V igri se razkrije duh, ki je podlaga za rast, in izrazi vitalnost. Za vrsto igre, ki jo potrebujejo majhni otroci, so značilni svoboda, veselje in raziskovanje okolja.


Zakaj otroci potrebujejo igro

  • da spodbuja njihov razvoj in da razvijejo svoj potencial,
  • da najdejo in izrazijo svoj pravi jaz,
  • da se sprogramirajo možganske povezave za reševanje problemov,
  • da ohranijo psihično zdravje in blagostanje,
  • da najdejo svojo ustvarjalnost in odgovornost,
  • da vadijo življenje nekje, kjer ni posledic.
     

Igra ohranja psihično zdravje in blagostanje


 

Igra je za majhne otroke terapevtska,

ker jim omogoča,

da varno izrazijo globoka čustva.

 

V izmišljenih krajih in fantazijskih svetovih bi moralo biti le malo posledic za izražanje frustracije, strahu, žalosti, razočaranja ali ljubosumja. V igri možgani majhnega otroka delajo na sproščanju in razumevanju čustvenih vsebin. Namen igre je uravnovesiti njihov čustveni sistem, ki se čez dan redno razburka.


Strategije za ustvarjanje pogojev, v katerih se rodi igra

Spodaj so štiri ključne strategije, ki pomagajo pripraviti teren za pravo igro.


1. Odzovite se na njihovo potrebo po stiku in bližini

Preden se otrok začne igrati, potrebuje stik in bližino osebe, na katero je navezan, zato da so zadovoljene otrokove odnosne potrebe. Pomaga, če si zamislimo, da ima majhen otrok rezervoar navezanosti, ki ga je treba napolniti, tako da gre čez rob, preden se lahko začne igrati. Njegov rezervoar navezanosti se lahko hitro izprazni, zlasti med otrokovim drugim in tretjim letom ter pri občutljivih otrocih. Ko starš skrbi za njegove potrebe po navezanosti, lahko počaka, dokler ga otrok ne odrine, s čimer nakaže, da se je napolnil. Neka mama je to pojasnila takole:


Po nekaj dneh poskušanja različnih stvari sem se naučila, kako lahko Oliverju, mojemu dve leti in pol staremu sinu, pomagam, da izkusi pravo igro. Ko je bil spočit, nahranjen in je od mene dobil veliko pozornosti, sem ga crkljala, dokler se ni zdelo, da želi iti stran. Potem sem ga vprašala, če se hoče igrati, in sem ga položila na tla. Ugotovila sem, da moram ostati v isti sobi z njim, saj je večkrat preveril, kje sem, hkrati pa nisem smela delati nič zanimivega ali ga neposredno opazovati, saj je to odvrnilo njegovo pozornost. Ko je imel dovolj, se je priplazil k meni za še več pozornosti in crkljanja. Prebrala sem knjigo ali pa sva skupaj počela kaj drugega, potem pa me je spet odrinil. Presenečena sem bila, kako dobro se je lahko igral sam, če sem mu preprosto dala to, kar je potreboval, in počakala, dokler se ni sam oddaljil.

2. Ustvarite prazen prostor, ki se lahko zapolni

Eden od pogojev za igro je prostor in čas, kjer ni tekmujočih dejavnosti, stik z vrstniki ali sorojenci pa je omejen. Raziskovalna in izrazna igra pride na vrsto, kadar je otrok sam in ima svoje načrte in so ti v ospredju. Otroci morajo imeti dostop do materialov za igro in prostor, kjer raziskujejo in se izražajo. Lahko gre preprosto za to, da so na voljo papir, kocke, avtomobilčki ali pa dvorišče s palicami in blatom. Odrasli mora narediti prostor za otrokovo pobudo, ustvarjalnost in izvirnost, tako da mu prepusti glavno vlogo v igri, kadar je to mogoče. Neki oče je povedal:


Bral sem časopis, medtem ko so se otroci igrali v vrtu. Žena jim je dala na voljo zaplato vrta in rekla, da lahko s tem delajo, kar želijo. Zdeli so se precej srečni, zato sem kar bral. Ko sem znova dvignil pogled, sem videl, da so natrgali precej ženinih rož iz preostalega vrta in jih zapičili v njihovo zaplato vrta.«


Oče je rekel, da je kar nekaj časa razmišljal, kako bo svoji ženi pojasnil, da je dobrohotno zanemarjanje res dobro za razvoj njunih otrok. Poleg tega bi bilo treba v igri dati prednost otrokovim interesom, ne pa načrtom odraslega.


3. Vzpostavite strukture, rituale in rutino, s katerimi se obvaruje igra

Igra ni nujna in zato zlahka izgine v dejavnostih vsakdanjika. Da bi obvarovali in ohranili čas in prostor za igro, uporabite rutine ali rituale. Na primer, starš lahko določi, koliko zmenkov za igranje, če sploh, bo v določenem tednu. Starš lahko vzpostavi dnevno rutino, ki bo uravnovesila strukturirane dejavnosti in čas za igro, ter tako zagotovi, da se igre ne odrine na stranski tir. V primeru digitalnih naprav lahko preprosti rituali, ki urejajo, kdaj, kje, kako in zakaj se jih uporablja, pomagajo omejiti izpostavljenost in preprečijo težave.

 

Najbolje je, če naprave niso v spalnicah majhnih otrok, prav tako pa se ne smejo uporabljati kot nagrada ali vzeti za kazen. Če jih ne vidijo, ne bodo mislili nanje.

 

4. Ne poskusite spodbujati igre s pohvalo ali nagradam

Bolj ko se odrasli trudi, da bi okrepil igro s pohvalo in nagradami, bolj verjetno je, da jo prepreči. Ko starš otroku reče, da je ponosen na to, kako se igra, ali na rezultat igre, lahko njegovo igro spremeni v iskanje navezanosti.

 

To je zlahka popravljivo, tako da otroku povemo, da vidimo, kako ponosen je na svoje dosežke ali kako zadovoljen je, da je nekaj naredil zase. Ključno je, da se pohvala ne uporablja za manipulacijo vedenja, in da se zavedamo, da prava igra potrebuje prostor da se razvije. Ko je otrok resnično zatopljen v igro, je dobrohotno zanemarjanje lahko najboljši pristop, kot je neki starš ponazoril v opisani zgodbi:

 

Otroci se morajo izgubiti v igri, da odkrijejo, kdo so

Igro je mogoče spodbujati samo, če jo odrasli cenimo in jo vidimo kot osnovno potrebo otrok. Igra ni nujna, njen pomen pa je prekrila prezaposlenost z učinkovitostjo, takojšnjimi rezultati in napredkom. Odrasli morajo otroke zavarovati pred tehnološkimi inovacijami, hitrimi socialnimi spremembami in ekonomsko globalizacijo – in pred svojo lastno anksioznostjo v zvezi z uspehom svojih otrok, zaradi katere igri grozi, da bo zatrta v kali. Otroci se morajo izgubiti v igri, da odkrijejo, kdo so.

 

Več o tem, kako ustvariti pogoje, v katerih majhni otroci lahko cvetijo, pa preberite v knjižni uspešnici Počivaj, igraj se, odraščaj.

Sorodni članki
Dobro znana značilnost travme je nezmožnost ubesediti, kaj se nam je zgodilo. Ne samo da izgubimo besede, vpliva tudi na naš spomin. Med travmatičnim dogodkom so moteni naši miselni procesi, zato se nam zdi, da posamezni spomini ne spadajo več k izvornemu dogodku. Delci spomina v obliki razdrobljenih podob, telesnih občutkov in besed se ...
V naši kulturi, ki se osredotoča na hitre rešitve s kratkoročnimi rezultati, je vedenje edino, kar šteje. Če dosežemo poslušnost otrok, četudi samo začasno, štejemo metodo za uspešno. Toda zaradi kaznovanja postane naš odnos z otrokom sovražen in prinese čustveno otrdelost. Uporaba odmora, da se nauči lekcije, »vzgoja s trdo roko...
O stresu, stresnih situacijah in zunanjih vplivih na naše življenje se v zadnjem obdobju vedno več razpravlja. Doživljanje stresa, ki ga povzročajo zunanji stresorji, je pogojeno z našimi vrednotami, mišljenjem, usmeritvami in vzgojo. Enaka situacijo je lahko za nekoga zelo stresna, za drugega pa nič pretresljivega. Kaj pa naš notranji ...
Starejši opažamo, kako naši otroci in vnuki postajajo vse manj in manj podobni nam in da imamo nanje vse manj in manj vpliva. Preseneča nas njihov jezik, način komuniciranja, vrednote, način oblačenja, njihovo psihološko stanje, njihova agresivna neubogljivost, otopelost ... Zaskrbljeni za njihovo in našo prihodnost pogosto ne najdemo ...
© 2021 Založba Primus d.o.o. Vse pravice pridržane.