Ženska o ženskah: Nevidne ženske

Ko sem kot ženska brala pisanje starejše ženske, zbirko kratkih zgodb, v kateri so v ospredju ženske prejšnjega in tega stoletja, najbolj običajne ženske in njihove tragične, toda tako zelo vsakdanje zgodbe, sem se spraševala v duhu meseca žensk: mar moški doživljajo isto? Mar moški razmišljajo, da berejo knjigo, ki jo je napisal isti – torej moški? Da so liki isti – moški torej – in da so prav zaradi te istosti zgodbe tudi njihove, saj bi se lahko zgodile njim in dejansko so se?

Nisem dobila tega občutka. Moški še vedno bere predvsem kot človek, piše kot človek in zgodbe moških so del človeške zgodovine. So vidne. Četudi verjetno zopet ne zgodbe vseh moških, pa vendar ostanimo pri večini. In ravno zaradi tega razloga močno pozdravljam knjigo Nevidne ženske, ki jo je spisala upokojenka, nekdaj profesorica angleškega jezika, ki se že zadnje desetletje ukvarja s pisanjem.

V knjigi najdemo enaindvajset kratkih zgodb od začetka prejšnjega stoletja pa vse do danes. Avtorica uvodoma zapiše, da »so v starejših zgodbah glavne junakinje predvsem žrtve krivične patriarhalne družbe, v novejših pa je njihova težava v tem, da se ne znajo soočiti same s sabo ali preseči lastne nemoči.« V nadaljevanju prispevka bom nekatere postavila v ospredje, za druge in ustvarjanje lastnega videnja pripovedi pa le posežite po knjigi, v kateri sem med drugim uživala tudi zaradi raznolikega in bogatega sloga: večina zgodb je prvoosebnih, nato pa preidejo v opisovanje, zgolj enkrat je ta prvoosebni pripovedovalec moški.

Nevidne ženske z začetka prejšnjega stoletja

»Le glej, da boš bolj pametna, kot je bila naša Cilka,« je citat iz prve zgodbe, v kateri spoznamo tragično zgodbo Kosmačeve Cilke, ki je bila živa (in noseča) pokopana. Neprimerna ljubezen med njo in stricem, duhovnikom, v tistem času morda niti ni imela drugačnega konca. Tragika zgodbe ni v pripovedi, temveč v tej pameti, ki bi jo morala imeti mlada Cilka, kot da so zadeve srca kadar koli zares bile v domeni razumskih odločitev. Nekoč ali danes. Bi ta zgodba danes lahko imela srečen konec? In ali še vedno skušamo ženskam naprtiti breme pametnih odločitev, ne glede na njihovo življenjsko situacijo?

Že druga zgodba me je močno zadela v srce: Ančka ostane brez staršev in očim jo pošlje na bogato kmetijo, kjer jo posili gospodar in nato rodi mrtvega otroka. Zgodba se sicer deloma konča srečno, predvsem s pomočjo močne tete, vendar me je takoj spomnila na knjigo Ogenj, rit in kače niso igrače Milene Miklavčič, ki je nikoli nisem prebrala do konca, čeprav je zelo zanimiva knjiga. Tako Miklavčičeva kot Mrak Koselova (v tej zgodbi, pa tudi recimo v zgodbi Lena in Zamolčano) opisujeta žalostne zgodbe naših prednic, in kar me vedno znova preseneti, je dejstvo, kako veliko je teh zgodb in da to sploh ni daljna preteklost. Tako žalostno je in ni prav, da si zatiskamo oči ... Kajti nismo še v celoti izkorenilili teh negativnih občutkov, ki jih ženske čutimo, »ko bi morale biti bolj pametne«, ter bremen, ki jih samostojno nosimo.

Naj ne bo napredek naš izgovor za nadaljnjo apatičnost in neaktivnost. In predvsem opustimo miselnost, ki jo najdemo v zgodbi Bila je še otrok, a ne več: »Pridružila se je svetu odraslih, ki raje ne govori o teh stvareh«, in naglas spregovorimo o vseh neprimernih dejanjih in tudi tistih, ki so sicer čislani kot dobri ljudje. 

Še vedno (preveč!) aktualna pa se mi zdi pripoved Odpuščanje na zalogo, v kateri Jožica stoično prenaša pijanske izpade moža Tineta, ki je sicer dober (saj jo ne vara!), pa vendar večino denarja pusti v gostilni in še nasilen zna biti. »Vedela je, da ni edina, ki mora prenašati takšne stvari,« pa me je pustila v razcepu: je bilo bolje to stanje ali še dodaten pritisk današnjih dni, ko ženska sicer lahko lažje pusti moža zaradi takšne situacije, pa vendar ima na ramenih veliko večje breme prikazovanja lastne družine v družbi in sploh na družbenih omrežjih, kako popolno je vse skupaj?

Ali moramo preseči lastno nemoč?

Strah pred vrnitvijo raka (zgodba Čakanje), bolečina zaradi izgube sina in nezmožnost nadaljevanja življenja (zgodba Poraženka usode), nečimernost in varanje zaradi zdolgočasenosti, ki povzročita šele pravi pekel v zakonu (zgodba Helena), nezmožnost pustiti nasilnega moža (zgodba Jolanda), nezadovoljstvo z lastnim življenjem (zgodba Brez lastnega jaza) in tudi velika prevera s strani prijateljice (zgodba Najboljši prijateljici) so teme nekaterih zgodb v drugem delu, torej bolj sodobnem svetu, ki poglobljeno predstavijo izzive današnjega sveta in bralcu ponudijo predvsem širino ženskih življenj. Pa vendar mi je v glavi ostajala misel pisateljice, da so to zgodbe žensk, ki se ne znajo soočiti same s sabo in preseči lastno nemoč. Res tudi sama ne razumem žensk, kot je Jolanda, ki vztrajajo v nasilnem razmerju, in seveda me je začudilo, da Jana izbere življenje z Rafom, čeprav se ves čas kregata in čuti praznino, toda nudi ji varnost in udobje, ki sta žal v tem svetu veliko višje ocenjeni s strani družbe, kot pa polnina duše, ter da Manca ostane s Klemenom, čeprav jo je prevaral z najboljšo prijateljico Jezerko (njo pa izbriše iz življenja), pa se mi je ves čas zastavljalo vprašanje: če bi Bernarda Mrak Kosel knjigo pisala v dvajsetih prejšnjega stoletja, mar bi bile Cilka, Ančka, Lena, Sonja, Metka in druge še vedno razumljene kot žrtve patriarhalne družbe ali zgolj nezmožne preseči lastno nemoč in usodo življenja?

Smo sposobni v okviru družbe, v kateri živimo, zares preseči njene okove in razumeti posameznika kot žrtev družbe, ne le kot nezmožnega izbire boljšega življenja?

Zadnja zgodba Samotna hiša postavi v ospredje starejšo gospo in bralec se sprašuje, koliko misli in prepričanj glavne junakinje je poosebljenih stvaritev pisateljice (recimo »ne prenašam dobro ženske čenčavosti in jezijo me lažne govorice« in »prijateljic, ki ne znajo poslušati ni vredno imeti. Žal je večina takšnih.«). In čeprav je že nekaj časa, odkar sem zaprla zadnjo stran knjige, pa še vedno razmišljam »Kdo je zvonil« in kaj naj to pomeni. Čestitke pisateljici (ki me je sicer prijetno presenetila že z romanom Ponaredek) za izdajo knjige, s katero je dosegla ravno to, kar je čar kratkih zgodb – bralcu postavijo več vprašanj kot odgovorov, predvsem pa bralca v kritičnosti popeljejo še korak dlje ...

In zato naj v duhu slednjega zastavim zadnji pomislek o posvetilu v knjigi »Franciju v zahvalo za spodbude« – smo ženske hvaležne moškim v življenju na enak način, kot je zadeva obratna? Izkazujemo hvaležnost, ker se pač to spodobi in nič ni samoumevno, ali pa gremo korak predaleč, ker verjamemo, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska, za vsako uspešno žensko pa to še ni samoumevna podpora? Naj bo torej še en pomislek, ki ga dodajam k tej knjigi in mojim razmišljanjim ter vas spodbudim, da greste še korak dlje od pisateljice in piske.

- Ajda Vodlan