Od tod ne pridete živi!

V prvem delu in eseju Begunci opiše potovanje prekletih pred drugo svetovno vojno, ko so Judi obupano bežali iz nacistične Nemčije, vendar nikjer niso naleteli na dobrodošlico, to pa preslika v našo begunsko-migrantsko sedanjost. V drugem delu, Vojna, nam postreže z ironično resnico o tem, kako Evropa slepo posnema Ameriko in posledično uvaža militaristično mišljenje in delovanje, ki skupaj z neoliberalizmom uničuje pravno in socialno državo. V sklepnem delu z esejem Teror pa Štefančič smiselno zaokrožuje knjigo s prikazom terorja, ki ga zahodne elite predstavljajo kot osnovno in ključno lastnost Islamske države, s čimer na nas vplivajo do te mere, da postajamo neobčutljivi na trpljenje beguncev.

»Vsa slaba, frankensteinska evropska politika, vsa ta vsota evropske nečimrnosti, se je v petek trinajstega – 11/13/15, če že hočete – zbila v Pariz. Vsa neprebavljena zgodovina evropskega odnosa do Bližnjega vzhoda je v Parizu izbruhala kri, ki je pokazala, koliko slabe evropske politike je šlo tja – in koliko te nekromantične vere, da je mogoče probleme in konflikte reševati le še z nasiljem.«

»Če je svoboda sposobnost razumevanja sveta, v katerem živiš, potem evropski voditelji – itak vse bolj ponosni na to, česar bi se morali sramovati – ne živijo v svobodi, temveč v tiraniji, zato Evropa tvega, da bo njena prihodnost le imitacija sedanjosti, še toliko bolj, ker militarizacija vsakdanjega življenja prihaja v paketu z neoliberalnimi politikami. In to ni naključje: militarizacija vsakdanjega življenja in neoliberalizem sta ukrojena drug za drugega. Militarizacija vsakdanjega življenja pomeni zanikanje demokracije – neoliberalizem tudi.«

»V očeh finančnih elit, imunih na demokratične procese in pravno državo, se zdijo revni, brezposelni in deklasirani nekaj oddaljenega in eksotičnega – kot begunci in Bližnji vzhod. In neoliberalne politike niso nič drugega kot nihilistične zgodbe o tem, kateri ljudje si zaslužijo življenje in kateri ne, kdo naj živi in kdo naj umre. Če jih prevedeš v vojaški jezik, dobiš vojne. Naj pa vas nikar ne čudi, da neoliberalizem, ki poziva k odprtim mejam in prostemu trgu, tako dobro pleše z neo­konservativizmom, ki poziva k državi nacionalne varnosti, zapiranju meja in zaklepanju Evrope.« (iz knjige)