Ogenj, rit in kače niso za igrače 5. del

V prvem delu so tiste, ki jih je vedeževalka Lučka skoraj pol stoletja zbirala, in tudi zapisovala. 
V drugem delu boste našli zgodbo, ki je bila v 60 letih prejšnjega stoletja predstavljena tudi na prvem pediatričnem kongresu v Ljubljani. Na novorojenčku, ki je zbolel za zlatenico, so v ljubljanski porodnišnici delali poizkuse. Po treh mesecih so ga mami vrnili telesno in umsko pohabljenega. Pritegnila vas bo tudi izpoved o ženski, ki so jo prisilili, da se je poročila s psihičnim bolnikom. Več zgodb je tudi o razkošnem življenju tako imenovane povojne ''rdeče buržoazije,'' ki bodo podrle številne mite o ''enakosti in enakopravnosti'' takratnega časa.

Knjiga je zbirka resničnih zgodb, pripovedovalcev je najmanj 108. So različne starosti, različnih socialnih okolij. Pripovedujejo intimne zgodbe o svojem življenju. Intimni svet pripovedovalcev, družinsko fizično in spolno nasilje, življenje v velikih družinah, trpke izkušnje iz porodnišnice v 60 letih prejšnjega stoletja

Knjigo bi moral prebrati vsak Slovenec, saj zgodbe govorijo o življenju, o katerem sicer molčimo. Primerna je za mlade od 16 leta naprej pa do pozne starosti. 
Knjige iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače so v slovenskem prostoru unikatne, podobne zbirke nimajo niti drugi narodi, sodijo pa v sklop del, imenovani Citizen science. (občanska znanost)

Poleg zgodb, ki jih je pripovedovala vedeževalka Lučka, izstopa zgodba ženske, ki je v 60 letih rodila v ljubljanski porodnišnici. Otroka, ki naj bi zbolel za zlatenico, so ji odvzeli , rekoč, da ga bodo pozdravili. Vrnili so ji telesnega in duševnega invalida. 
V slovenskem prostoru še zmeraj velja, da je ''molk zlato'', kar pa sploh ne drži. Ljudje, ki so spregovorili in dovolili, da se njihove zgodbe deli med bralce, prekinjajo to izrazito ''omerto molka'', zaradi katere se tudi znotraj družine nehote in nezavedno prenašajo ''negativni ''vzorci'' iz roda v rod''. To velikansko in pogosto tudi uničujočo ''napako'' slovenskega življenja ta knjiga in tudi ostale iz zbirke, poskušajo presekati, saj bralce knjiga nagovarja, naj spregovorijo o svojih težavah!

Kratek odlomek iz knjige:
»…Strank, ki so želele, da jim prerokujem, je bilo kasneje vedno več. Prihajali so tudi od daleč. Niso prišli le po nasvet, po namig, ampak so mi prinašali tudi svoje zgodbe. Včasih so od mene zahtevali nemogoče. Spraševali so, na primer, ali je njihov najbližji po smrti šel v nebesa ali v pekel. Kako naj bi jim odgovorila, če pa nisem verjela ne v eno in ne v drugo? Prišli so tudi takšni, ki so pričakovali, da jim bom razkrila, ali bo tiste, ki so jim naredili kaj hudega, doletela pravična kazen. Spet drugi so svojim »sovražnikom« odkrito grozili tudi s smrtjo. Od mene so želeli slišati, ali bodo zato kaznovani, ali bodo odšli v zapor ali ne. Največkrat pa so prihajali zaradi ljubezni in denarja. Ali zaradi obojega. 
Nekoč se je zgodilo nekaj zabavnega. Prišel je zakonski par, ki ni mogel imeti otrok. 
»Kaj naj narediva?« sta me v solzah prosila. Pogledala sem v karte in jima takole odgovorila: »Vsak večer ga morate pobožati po nabreklem udu in vi jo morate najmanj deset minut božati tam doli.«
»Ne vem, ali bo šlo,« sta bila v zadregi, a sta me vseeno ubogala. Čez dobro leto in pol je prijokal na svet dojenček. Pa ne zaradi mene, da me ne boste narobe razumeli. Božanje bližnjega ima čudežno moč, žal se tega ne zavedamo.
Ljudje so bili najbolj razočarani tedaj, ko so slišali, da niso karte tiste, ki jim prinašajo zadetek na loteriji. Zelo neradi so se sprijaznili z besedami, da se morajo za dosego cilja sami potruditi. Ali se čemu odpovedati. Obiskovalci so bili prepričani, da imajo karte čarobno moč, ki jim bodo uresničile skrite želje….«

O avtorici:
Milena Miklavčič je leta 1988 začela delati na Radiu Žiri. Najprej je pisala pravljice za Zakajčkov kotiček. Malo kasneje je postavila na noge otroški in kulturni program ter oddajo Zanimivi ljudje živijo med nami. Leta 1999 je v okviru Tednov vseživljenjskega učenja za svoje radijsko delo prejela Priznanje za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja.
Sedem let je pripravljala prispevke o socialno ogroženih posameznikih za oddajo Pomagajmo si na TV Koper. Več kot četrt stoletja v Gorenjskem glasu objavlja Usode. Sodeluje tudi pri Žirovskem občasniku. Za Nedelo piše odgovore v zelo brani rubriki Milena svetuje. Deset let je vodila kulturno obarvane Sredine večere v Škofji Loki.