Opazovani

Z 22. Slovenskimi dnevi knjige smo izvedli eksperiment.

Pet vrhunskih slovenskih avtorjev najrazličnejših profilov smo povabili k pisanju kratkih zgodb na temo nadzora. Šlo je za aluzivno metodo in različno razpiranje »očesa kamere«.

Nekatere zgodbe se odpirajo in medias res, pri čemer rišejo izjemne psihološke profile svojih junakov, druge z več razlagalnega tona in mestoma filozofske ostrine posegajo v tisto, kar se zdi za nadzor temeljno. Ta na eksistencialni ravni razpira odnos Jaza in Drugega.

Izkaže se, da je tisti, ki opazuje, tudi sam vedno  opazovan. Bolj kot spraševanje, kje je meja med intimnim in javnim –  človek, ki prestopi vrata doma, torej vedno vstopi v javni pogled – je zanimivo, zakaj se nam nekdo ujame na mrežnico.

Če se torej tema nadzora v te zgodbe infiltrira vsaj dvostopenjsko, in sicer kot ocena napake v odnosu do pravil vedenja – pri čemer je zanimivo, da je pri treh avtoricah v ospredju ženski subjekt – ter tistega, kar se opazujočemu vrača kot nezamisljivo, pa zgodbe razvijajo še širši kontekst (slovenske) literature.

Vsaka izmed zgodb namreč literaturo na svojstven način vrača v jedro osveščenosti. Tu torej ne bomo našli ničesar, kar spominja na všečnost ali igro podob, pač pa se vsebinska dvosmernost prenese na literarno / jezikovno strukturo.

Vse zgodbe se na ravni literarne geste kot takšne kažejo kot izumljanje nove govorice, ki se spogleduje z angažmajem, seveda na najbolj žlahten način.

Z žlahtnostjo je mišljeno zaobjemanje človeško bazičnega in njegovo nadgrajevanje s tendencioznostjo današnje realnosti ali kot zapiše Mojca Kumerdej v odlični zgodbi Poteza z amarantno figuro: »Večina ljudi se ne zaveda dotika pogleda, tega starodavnega odziva, ki je v preteklosti pomagal človeški vrsti preživeti.«
– Gabriela Babnik, urednica

»V genih imamo zapisano, da nas mora nekdo opazovati. Brez tega smo goli. In slepi. Brez smisla ali smotra.« – Davorin Lenko