Osel in senca

Postavljena je na dolenjsko podeželje, v ruralno okolje, ob vrnitvi na deželo se vrača tudi po spominu, njeni literarni liki so hiša, dom, 'domačne' stvari, v razliki med nekoč in danes, ob absurdnem prepadu med zdavnaj in zdaj.

Glavni junak prozaist s prijateljem gradi 'hišo v hiši', obnavlja star kmečki objekt. Glavni junak pesnik to opazuje in gradi z drugačnimi čuti, ki so polni narave, sožitja s pokrajino, z izdelanim posluhom za 'stari kaos sveta'.

Glavni junak otrok se spominja svojega otroštva, preživetega v hiši na podeželju, pri starih staršin in pradedu. Glavni junak esejist razmišlja o odnosu do prostora, 'arhtekturi', okoljski ozaveščenosti, obrtnih spretnostih v zatonu, pa tudi o pomenu prijateljstva, izročila in, izhajajoč iz delovnega procesa (v fizičnem in mentalnem smislu), o delu na sploh.

Avtor pisanje zaokroži v basensko sledenje svoji senci, ki je hkrati poklon prednikom, izginjanju, navdihujočemu branju, iztirjenemu svetu in svojemu namišljenemu oslu, ki ga ni nikoli imel.