Otočani s Hemsöja

Dramatika, pripovednika in tudi slikarja Augusta Johana Strindberga (1849–1912), eno osrednjih osebnosti švedske književnosti, najbolje poznamo po psihološko naturalističnih in poznejših ekspresionistično simbolističnih dramah. Zato nas romaneskna “kmetska slika” Otočani s Hemsöja (Hemsöborna), ki jo je upodobil leta 1887, nemara preseneti. Čeprav niti v tem delu ne gre brez tragike (na koncu imamo eno truplo in enega pogrešanega), je vendar veliko bolj humoristično kot večina njegovega ustvarjanja. Z naturalističnim pristopom, ki ga med drugim zaznamujejo številne nadrobnosti iz švedske favne, flore in ribištva, je ustvaril večplasten in nazoren opis izoliranega otočka v neprijaznem severnem morju, kakršni so bili pri srcu tudi, denimo, precej mlajši finsko-švedski avtorici Tove Jansson.

Ironično je, da so mu Kymmendöjčani naposled radikalno odrekli gostoljubje prav zaradi romana, v katerem jih je ovekovečil, ker je v prikazu značajev in zgodbe same posegal po umetniški svobodi, kot mu je pozneje očital prototip vdovinega sina “Gusteljna”.
Kljub vsem ekscesom, ki so odbili Kymmendöjčane, je torej v knjigi otoška družba tista, ki preživi, ker je v svojem bistvu zdrava, prišlek Carlsson pa kljub domiselnosti in bogatim izkušnjam na koncu odpove. Mesto ali, bolje, velemesto je v obeh knjigah prikazano kot zadušljivo in neprijazno okolje; od tam prihajajo nezanesljivi obiskovalci in – povsem dobesedno – smeti. In prav iskreno navdušenje nad domačo zemljo je verjetno razlog, da so Otočani še danes priljubljeno berilo na Švedskem, kakor je Cvetje v jeseni na Slovenskem.