P'nče

Pripovedno delo Eveline Umek sega v avtoričino otroštvo, v čas druge svetovne vojne v tržaškem predelu Sveti Ivan, kjer je na začetku 20. stoletja odraščal pisatelj Vladimir Bartol in o svojem rojstnem kraju pisal v delu Mladost pri Svetem Ivanu.

V središču zgodbe Eveline Umek je punčka, ki so ji doma rekli P'nče in ki se je rodila nekaj mesecev pred drugo svetovno vojno. Odrašča na mandriji (kmetiji), kjer nonoti in mama pridelujejo povrtnine in zelenjavo, ki jih prodajajo na tržaškem Ponterošu. Očeta ni, ker so ga mobilizirali v posebne bataljone italijanske vojske, v katere so vključevali Slovence, da bi se ne pridružili odporniškemu gibanju. Ko Italija kapitulira, se oče, ki ga deklica ne pozna, ker je kmalu po njenem rojstvu odšel, vrne domov. Obljubi ji, da bo dobila novo, večjo posteljo, nasploh je zelo topel do hčerke. 

Punčka se z mamo pelje v tramvaju do mestnega pokopališča, kjer je bila pokopana njena sestra dvojčica, umrla le nekaj mesecev po porodu. Ko je P'nče sama doma, gleda fotografijo dvojčice, ki visi v sobi, se z njo pogovarja in ji izpoveduje svoje občutke in skrivnosti. Ko so drugi družinski člani zaposleni s kmečkimi opravili in nimajo časa zanjo, se zateka v naravo in rada opazuje živali – mucki, kozo, kokoši, pa martinčke in polže – in rastline in se z njimi pogovarja. Pri Svetem Ivanu doživlja tudi zavezniško bombardiranje Trsta; takrat vsi bežijo in se poskrijejo v zaklonišča. Nekega dne letala nehajo preletavati nebo. Ljudje se lahko glasno pogovarjajo po slovensko. In tudi punčka lahko začne obiskovati slovenske šole pri Svetem Ivanu. 

Evelina Umek je zgodbo svojega otroštva prikazala skozi otroške oči, kar ustvarja poseben odnos do obravnavanega zgodovinskega obdobja in takratne družbe. To ni otroška literatura, delo je namenjeno mladim in odraslim balcem.

P'nče bogatijo črno-bele slike ilustratorja Štefana Turka, bodisi celostranske bodisi manjše slike detajlov predmetov iz kmečkega sveta.

Odlomek iz knjige:
»Punčka, ki so ji rekli P'nče, je v tisti dvonadstropni ozki hiši na rebri spala v spalnici staršev. Ampak zdaj je v njej spala samo mama. Očeta ni bilo, Punčka ga je klicala papa. Bil je nekje daleč daleč. Njena rožnata posteljica s kovinskima stranicama ob vzglavju in vznožju ter z mrežasto zaščito na obeh straneh, da ne bi v spanju padla, ji je bila že prekratka. Zato je večkrat ponoči zamolklo zabobnelo, ko je z nožicama butnila ob kovino. Včasih se je zbudila, prisluhnila maminemu dihanju in se pomirila. Ker je morala prej v posteljo kot njena mama, ji ni bilo prav nič prijetno ždeti v temi sami. Lahko bi se v sobo prikradla čarovnica ali črni mož. Mama jo je strašila s črnim možem, če ne bo pridna. Ampak črni mož je lomastil tam zunaj in bi težko prišel v hišo. Vsa vrata so bila zaklenjena: zunanja, ki so se odpirala na vrt, in vhodna, v hišo. Vrt je bil obdan z visokim zidom. In če je bil črni mož tako strašen, kot je pripovedovala mama, in ogromen, bi se težko zavihtel čez zid na vrt. Čarovnica bi pa lahko priletela skozi okno ali skozi dimnik ali se kako drugače priplazila. Bolj je zvita od črnega moža, ona ne lomasti, stopa počasi, se ves čas ozira okrog sebe in se skriva. Zato je punčka vselej premišljevala, kako bi se zavarovala pred čarovnico. Največkrat se je skrila pod odejo in prisluškovala zvokom, ki so prihajali s stopnišča.«

O avtorjih:
Evelina Umek (Trst, 1939) se je po maturi na klasičnem liceju v Trstu preselila v Ljubljano, kjer je diplomirala na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete. Zaposlila se je najprej v založništvu, nato v Otroškem in mladinskem programu na RTV Slovenija. Napisala je več knjig za otroke in veliko prevajala iz italijanščine v slovenščino. Redno sodeluje z radiom in televizijo tako v Trstu kot v Ljubljani. 

Pri založbi Mladika so izšla otroška in mladinska dela Sprehod z baronom in drugimi imenitnimi Slovenci, Malka gre v Trst, Deklica in metulj ter potopisno delo Po vodi, po suhem in počez. Potepanja od Barkovelj do Škednja. Napisala je zbirki novel Mandrija in druge zgodbe in Odtisi ter romane Frizerka, Hiša na Krasu, Po sledeh fate morgane, Zlata poroka ali Tržaški blues, Sidrišče spomina. Za zbirko Mandrija in druge zgodbe je leta 2004 prejela tržaško literarno nagrado Vstajenje.

Štefan Turk (Trst, 1974), je diplomiral iz zgodovine umetnosti na tržaški univerzi. Obiskoval
je tečaj ilustracije pod mentorstvom priznanega ilustratorja Svjetlana Junakoviča na mednarodni šoli za ilustracijo v Sarmede pri Trevisu. Razstavljal je v Italiji, Sloveniji in tujini. Ilustracije redno objavlja v tržaški otroški reviji Galeb, sodeloval je tudi z otroškimi revijami Ciciban, Zmajček in Mavrica. Ilustriral je 3 slikanice in eno elektronsko knjigo.