Pa tako lep dan je bil

Nekatere skupine nikoli ne razvijejo zares široke radijske popularnosti, kljub temu pa dosežejo kultni status. Razlogi za to so različni. V ZDA sta bili takšni The Velvet Underground in Pixies, v Jugoslaviji morda Ekatarina Velika, pri nas pa se je podobno zgodilo z urbano ljubljansko zasedbo Niet, ki je izrazito vplivala na nove rodove rockerskih navdušencev, da so tudi sami prijeli kitare, mikrofone ter bobnarske palčke in ustanovili svoje bende.

Kot pripadniki druge generacije slovenskega punka so tudi zgodnji Niet prisegali na hardcore, ta generacija pa se je od prejšnje razlikovala po tem, da je razpad nekdanje države pričakala na ulici, v divjem čustvenem vrtincu najstništva.

Več razlogov je botrovalo k vzpostavitvi kultnega statusa: tragična smrt pevca Primoža Habiča, njihovo poznejše vračanje na sceno ter dolge odsotnosti z nje in seveda sugestivno melanholična besedila Igorja Dernovška (vsa so tudi v knjigi), ki izpričujejo brezčasno nezmožnost, zablodo in lepoto mladosti.

Avtoriziran življenjepis, ki je pred nami, razgalja takratne dogodke, anekdote in stranpoti ter odstiratančico s skrivnosti in mita, ki sliši na ime Niet.

Prikaže pa tudi, kako se je mogoče vrniti z novim karizmatičnim frontmanom in odpreti povsem sveže poglavje.

Intervjuje s člani skupine, z njihovimi sopotnicami in sopotniki ter z mlajšimi glasbenimi privrženci je v intrigantno zgodbo povezal kulturni novinar Zdenko Matoz.

Priloženi CD Pa tako lep dan je bil prinaša prerez štirih desetletij in štirih obdobij skozi 24 pesmi, ki so predhodno izšle na dvojnem vinilnem albumu. Med njimi najdemo tako največje uspešnice kot tudi skladbe iz vzporednih projektov, kakršna je bila gledališka igra Rokovnjači.

Knjiga je izšla pri Založbi Primus v sodelovanju z ZKP RTV Slovenija.

Iz predgovora knjige:

»Knjiga prinaša zgodbo o ljubljanski mulariji, ki je želela igrati hardcore, ker je bil punk že komerciala. Hkrati pa so bili veseli vsakega uspeha. Tu so še njihovi sopotniki in sopotnice, ki so bili z njimi v različnih obdobjih delovanja in tudi nedelovanja zasedbe. Ti prinašajo svoje spomine na neke druge čase, na fenomen skupine Niet in svojo vlogo pri tem.

 Seveda je treba poudariti, da je spomin gibljiva kategorija ter da se takratna mladina ni posebej trudila, da bi si kaj zapomnila. Spominske luknje so terjale davek, a nič zato. Pred sabo imamo zanimiva pričanja, osebne poglede, ki prinašajo številne podrobnosti, neznane širšemu občinstvu.«

ZDENKO MATOZ se je rodil leta 1963 in mladost preživel med koruzo in krompirjem v Ločah, najbolj južni štajerski vasi na svetu, na južni meji ob sotočju Save in Sotle. Uka žeja ga je pognala najprej v Dobovo, nato še v Brežice, Celje in Ljubljano. Tu je diplomiral iz novinarstva in se poročil. Leta 1989 se je zaposlil pri časopisnem podjetju Delo in sinovoma začel pripovedovati zgodbe, ki jih je sčasoma začel tudi zapisovati.

Med tisočimi vrsticami novinarskih besedil najdemo največ intervjujev s svetovnimi in domačimi glasbenimi zvezdami pa tudi s tistimi na začetku kariere. Napisal je vrsto humoresk in sedem knjig – za najmlajše, za nekoliko starejše in zelo stare. Leta 2009 je napisal knjigo Orlek 20 let knap'n'rolla, knjiga o skupini Niet pa je njegova druga z glasbeno tematiko.