Pajek

Zbirka kratkih zgodb Pajek je sestavljena iz osmih kratkih zgodb, ki so med seboj povezane, čeprav se dogajajo v različnih časovnih obdobjih. V vsaki izmed njih nastopa Jure Šantl, včasih v glavni vlogi, spet drugič v stranski, ponekod pa je samo mimogrede omenjen.

Zgodbe se prepletajo kot pajkova mreža: kakor se v pajkovi mreži pojavljajo enaki vzorci, vendar v različnih velikostih, tako se tudi ime glavnega junaka pojavlja različno.

Zgodbe se nanašajo na banalne in neizprosne trenutke v življenju, v njihovem ozadju pa je zmeraj mogoče čutiti ostri črni humor. V mno- gih izmed njih je prisotno štajersko narečje, saj se večina zgodb odvija v Mariboru in njegovi okolici.

Skozi celotno zbirko ima pajek pomembno simbolno vlogo, ki se dokončno razkrije šele na koncu, v čisto zadnji zgodbi.

Intervju z avtorjem:

1. Od kod ste črpali navdih za pisanje knjige?

Navdih za knjige sem črpal iz resničnega življenja, ki sem ga v knjigi hotel predstaviti v neokrnjeni obliki, torej takšnega, kakršno je. Zgodbe so deloma tudi avtobiografske in povezane z mojimi življenjskimi izkušnjami, a poudarjam, da samo delno.

Dogodki resda izhajajo iz mojega življenja, a so v zgodbah začinjeni s precejšnjo mero črnega humorja in grotesknim pretiravanjem. Pojavljajo se situacije, ki so mestoma na robu sprejemljivega. V zgodbe sem vpletel tudi svoj življenjski nazor. Svet, ki ga opisujem v zgodbah, je mešanica grenkega in sladkega, življenje torej nikoli ni zgolj dobro niti zgolj slabo.

Če se komu slučajno zgodi kaj dobrega, temu nujno sledi tudi nekaj slabega, ker sem prepričan, da mora obstajati ravnovesje med obojim, sicer je življenje, kakor si ga predstavljam, neobstoječe. Življenje torej ni niti dobro niti slabo, temveč je mešanica tako dobrega kot slabega. Kadar prevladuje dobro, slabo deluje kot zavora, ki opominja človeka, da se ne sme preveč sprostiti, saj ne živi v oblakih, pač pa v resničnosti, in kadar prevladuje slabo, dobro nastopa kot tolažba, češ da situacija vendarle ni tako brezupna, kot se morda kaže, in da je življenje kljub vsej svoji absurdnosti in trpkosti vredno živeti.  

2. Komu je knjiga namenjena?

Knjiga je namenjena vsem generacijam od srednje šole naprej. Prej bi jo morda priporočil dijakom zadnjih letnikov, ki so že polnoletni, sicer pa tudi ne bi bila taka reč, če bi jo prebirali dijaki prvega in drugega letnika. Morda bi jo vseeno odsvetoval osnovnošolcem, saj je v zgodbah mogoče zaslediti kletvice in tudi nekaj verbalnega nasilja. Če pa bi se našel kak osnovnošolec, ki bi ga knjiga zanimala, me ne bi prav nič motilo J .    

3. Kakšno je sporočilo knjige?

Bralcem želim posredovati svoj pogled na svet, ki sem ga omenil že pri prvem vprašanju: življenje ni niti dobro niti slabo, ampak mešanica obojega.

Vsakemu dobremu nujno sledi slabo, vsakemu slabemu dobro. Se pa v zgodbi pojavlja sporočilo, ki je še pomembnejše in je tesno povezano z naslovom.

Pajek kot žival sicer nastopi samo enkrat, pa še to čisto na koncu knjige, v postapokaliptični zgodbi Žur. Vsaka zgodba posebej izhaja iz skrajno banalnega sveta, in tudi pajek je pravzaprav, če dobro pomislimo, simbol banalnosti. Kje srečujemo pajke? Razen v naravi tudi v stanovanjih, zanemarjenih prašnih kotih, neočiščenih prostorih, napolnjenih z vso mogočo šaro.

Banalnost in umazanija sta v bistvu povezani, pajek pa je njun stalni spremljevalec. Vendar pa ima banalnost še v sebi nekaj drugega, kar pa je ljudem načeloma všeč, in to je varnost. Banalnosti nikoli ne moremo povezati z nečim tujim, temveč človeku dobro poznanim in zato tudi varnim. Banalnost torej ni nekaj, česar bi se človek bal, ampak nekaj, nad čimer bi se človek zgražal, bi mu šlo na živce.

Prepričan sem, da svet še nikoli ni bil tako banalen, kakršen je danes. Človek se mora zavedati, da se ji kljub svoji prirojeni zasanjanosti oz. stremljenju k nečim višjim ne more izogniti, kakor se tudi ne more izogniti pajku. Naj si človek še tako prizadeva, da bi bilo njegovo življenje urejeno in neoporečno, se bo slej ko prej zgodilo, da bo v kotu ali v svoji lastni sobi zagledal kakšnega pajka, ki ga bo opominjal, da pa le ni tako urejen in snažen, kot je o sebi prepričan.

Žival pajek v knjigi torej nastopa kot sporočilo, da je življenje človeka banalno in omejeno, saj mu ne dopušča, da bi bila potreba po nečim višjim v celoti zadovoljena, hkrati pa priča o njegovi varnosti. Človeška vrsta se morda lahko zdi nesrečna in banalna, hkrati pa v svetu, kakršen je, lahko najde svojevrstno zadovoljstvo, ki jo ohranja pri življenju. Banalnost (oz. pajek, ki v knjigi nastopa kot njeno utelešenje) torej ni nekaj, kar je človeku samo v nadlego, ampak mu hkrati omogoča čisto pravo življenje. Današnji človek brez banalnosti ne more živeti, pa če si to še tako težko prizna.

Kot dodatek naj povem, da zbirka obsega osem zgodb. Število zgodb ni naključno, saj ima tudi pajek natanko osem nog.  

4. Morebitni odzivi na knjigo?

Sam o tem težko sodim. Res je, da so zgodbe precej nenavadne in da vsebujejo tudi nekaj štajerskega dialekta, ki se v slovenski literaturi ni tako uveljavil kot ljubljanski. Morda bo to koga zmotilo, kakor tudi sama neposrednost izrazov, ki se je poslužujejo glavni junaki.

Res pa je, da je knjiga napisana zelo življenjsko, obravnavano je socialno stanje, ki bi današnjega bralca utegnilo še posebej zanimati.

V vsaki zgodbi nastopa humor, bralci se bodo zabavali, se morda v določenih situacijah prepoznali, in morebiti jim bo všeč, da bodo prebirali tisto, kar sami dobro poznajo. Sicer pa ne gre zgolj za lahkotno branje, ki ga bralec izkusi in nato takoj ob zaprtju knjige pozabi nanj.

Knjiga skriva v sebi sporočilo, ki se tiče vsakega človeka. Namensko sem se ogibal artističnemu slogu, v moji knjigi se literarne osebe kažejo takšne, kot so, jaz kot avtor pa se pomaknem popolnoma v ozadje in dajem možnost zgodbi, da se popolnoma izrazi. Mislim, da je to trend, ki bi utegnil zanimati bralce v današnjem času. Zgodbe naj bodo hkrati tudi življenje, osebe večplastne, njihova dejanja in odločitve nepredvidljive …

Če strnem svoja razmišljanja, bodo odzivi na knjigo mešani. Vsi seveda ne tolerirajo velikih sprememb v literaturi. Vendar sam menim, da literatura dandanes mora prodreti horizont pričakovanja in mora bralca šokirati, ga presenetiti, da pa ne bo vse temeljilo na presenečenjih n šokih, mora biti tudi ustrezno zaokrožena. Menim, da moja knjiga vse to izpolnjuje oz. sem se trudil vse to izpolniti, v kolikšni meri pa mi je to tudi uspelo, bo bralec presodil sam.   

Vanja Osterc se je rodil 12. 3. 1995 v Mariboru. Leta 2018 je diplomiral iz študija primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ta knjiga je njegovo četrto literarno delo, do zdaj je napisal romana Mačje pustolovščine (2009) in Dublin (2014), kot soavtor pa je sodeloval pri romanu v dveh delih Ekvorna in Ivana (2019). Piše romane in kratko prozo.