Peklenska rezidenca Brozovih

O Titu so od nekdaj krožile zgodbe, delno tudi resnične, o ljubezenskih avanturah, ki so nekako dopolnjevale lik nekoliko avanturističnega ter neulovljivega oziroma neukrotljivega internacionalnega revolucionarja. Potihnile niso niti v njegovih zrelih letih, morda, kot namiguje tudi Andrija Čolak v pričujoči knjigi, pa so govorice o Titovih avanturah (pozor, pri njegovih osemdesetih letih!) podžigali tudi tisti, ki so s tem poskušali prikriti resnične, politične razloge velikih zdrah med zakoncema z Užičke 15. Avtor je namreč prepričan, da je tu šlo za spor politične narave, in to ne zgolj med zakoncema Broz, ampak kar med glavnimi pretendenti na politično nasledstvo po Titovi smrti in med Jovanko, ki so jo, bolj ali manj upravičeno, videli kot glavno tekmico. Najbolj vztrajna med politiki, ki so Tita potiskali v spor in razkol z Jovanko, naj bi bila šef jugoslovanske vojske Nikola Ljubičić in takratni vodilni slovenski politik Stane Dolanc. 

Novinar Andrija Čolak je bil sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja svetovalec predsedstva centralnega komiteja jugoslovanske partije in po službeni dolžnosti je bil med drugim vključen tudi v neprijetno zgodbo obračunavanja jugoslovanskega vodstva z vdovo po predsedniku Titu, Jovanko Broz. Leta 1990, torej sredi najhujše politične krize, ki je pripeljala do razpada države, se je odločil, da zgodbo, pisano na temelju avtentičnih dokumentov in pripovedi, objavi – ne zgolj zaradi zanimanja javnosti za sam 'primer vdove Jovanke Broz', temveč tudi zato, ker te zgodba vsebuje bistvene elemente vseh tistih političnih, mednacionalnih in osebnih sporov, ki so pripeljali do žalostnega uničenja Titove zapuščine. Po smrti Jovanke Broz oktobra 2013 se je avtor odločil v knjigo vključiti tudi nekatere dele, ki se jim je moral zaradi političnih pritiskov leta 1990 odpovedati.