Pet fragmentov

Knjiga Pet fragmentov je prvič izšla pred dvajsetimi leti in pomeni pomemben mejnik Kovačičevega ustvarjanja.

Z njo je namreč uresničil napoved, ki jo je leta 1974 zapisal v besedilu Delavnica, in sicer »pripovedovanje samemu sebi, ne drugim«.

Fragmentoma iz leta 1981 – v knjigi Pet fragmentov sta fragmenta dva, tretji je bila knjiga Basel: tretji fragment leta 1989 – je sledil obsežen opus romansiranih delov avtobiografije, s katerimi je avtor dosegel vrh svojega pisanja in odločilno zaznamoval slovensko književnost.

Modernistična proza fragmentov je pisana v tretji osebi, pri čemer se avtor v prvem fragmentu posveča predvsem vsakdanjemu življenju, v drugem pa erotičnim doživetjem.

Zapisi v fragmentih so po eni strani nadvse intimni in čutni, po drugi pa gre za izrazito predmetnost, za nizanje raznih detajlov in podrobnosti, ta dvojnost pa predstavlja enega ključnih Kovačičevih literarnih prijemov.

Lojze Kovačič (1928−2004) je ne samo po anketnih preverjanjih, opravljenih ob milenijski vročici, ampak tudi s širšim soglasjem poznavalcev slovenske literature vodilni mojster pripovedne proze dvajsetega stoletja. Ob njegovih romanih pa ne gre prezreti tudi navidez drugotne, esejistične dejavnosti. Slovenski, evropski in svetovni klasik.