Piš čez sen

Govorec teh pesmi gradi privid prvoosebnega subjekta na podlagi razpršenosti, skuša subvertirati predsodke glede totalitete in najti svoje novo, razsrediščeno jedro. Ko govori o sebi in se pušča za sabo, govori predvsem o neki osebi, ki se izmika žarišču sodobnosti družbenih omrežij in naseljuje mnoštvo drugih bitij, oseb in časov, ki se vzajemno oplajajo. A ›jaz je naelektreni drugi‹ zato, ker je določen z napako: tudi kadar zdrsi iz svoje kože, ne more skriti želje, da bi mu bila ta koža še vedno prav. 

Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo in dom (2007) je leta 2008 dobila nagrado Prešernovega sklada, zbirka Kot dar (2010) pa Jenkovo nagrado za leto 2011. Njegova zadnja pesniška zbirka je Mikado (2012). V Novih pristopih je bila objavljena njegova knjiga esejev, kritik in fragmentov Spati na krilu (2008). Iz poljščine in angleščine je prevedel številne avtorje, knjižno pa je (so)prevedel C. Miłosza, Mirona Białoszewskega, Piotra Sommerja, Marcina Świetlickega, Adama Wiedemanna, Eugenyusza Tkaczyszyna Dyckega in Johna Ashberyja, Franka O’Haro, Elizabeth Bishop). Je odgovorni urednik revije Literatura in ustanovitelj ter urednik založbe Šerpa. Sodeloval je na ploščku Košček hrupa in ščepec soli in je član skupine Čučnik Pepelnik Grom. Rojen je, živi in dela v Ljubljani.