Plečnik

Eden največjih slovenskih umetnostnih zgodovinarjev France Stele je imel dostop do zapuščine Jožeta Plečnika, v kateri se je med drugim ohranilo gradivo, ki se nanaša na prelomno leto Plečnikovega življenja, ko je po diplomi na Dunaju prejel štipendijo, ki mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, s čimer je prvič prišel v osebni stik z italijansko in zahodnoevropsko umetnostjo. Objavljena celota pisem domačim, posebno bratu Andreju, ter dnevniški zapisi razkrivajo podrobnosti iz Plečnikove zasebnosti, zlasti iz njegove mladosti, ter oblikovanje Plečnikove človeške in umetniške osebnosti, zgodovinski pomen pisem pa Stele že v uvodu označi za prelomen. Knjiga je osebno pričevanje Plečnikovega prvega potovanja v Italijo (od Benetk do Rima in krajšega obiska v Franciji), ki zanj pomeni tudi prvo srečanje s klasiko. Iz Italije se je vrnil spremenjen, ta sprememba pa je pomenila prelom v njegovem razumevanju arhitekture.

Najobširnejše poglavje v knjigi je namenjeno pismom in popotnemu dnevniku, preostalih petero, predgovor in del z znanstvenim aparatom pa pojasnjevanju okoliščin, dopolnjevanju pisem z drugimi pomembnimi viri, komentiranju in nakazovanju nekaterih mogočih prihodnjih raziskovalnih poti. Delo, ki se po strokovni vnemi težko primerja z drugimi Steletovimi deli, je prvič izšlo pred več kot pol stoletja, ob 150. letnici Plečnikovega rojstva pa izhaja v prenovljeni, rahlo dopolnjeni (študija dr. Petra Krečiča in uredniški predgovor) in predvsem likovno osveženi ter obogateni podobi.

Eden najzaslužnejših raziskovalcev slovenske umetnosti France Stele (1886–1972) velja za pionirja slovenske umetnostne zgodovine. Bil je začetnik slovenskega spomeniškega varstva, prvi profesionalni konservator, univerzitetni profesor, likovni kritik, urednik, raziskovalec, akademik. Na področju slovenske umetnosti pa tudi na drugih področjih slovenske znanosti in kulture je pustil trajen pečat. Kot poznavalec različnih umetnostnozgodovinskih obdobij se je ukvarjal tudi z metodologijo in zgodovino stroke, posebno raziskovalno pozornost pa posvetil srednjeveškemu stenskemu slikarstvu in sodobnikom – umetnikom prve polovice 20. stoletja. Prejel je številne nagrade, med njimi Prešernovo leta 1966 ter zlati doktorat dunajske univerze (1962) in Herderjevo nagrado (1969). Napisal je več kot 2000 študij in leksikalnih gesel ter se posvečal vzgoji mlajših generacij. Jožeta Plečnika je spoznal v Pragi leta 1920 in z njim prijateljeval vse življenje. Iz tega poznanstva sta nastali dve knjigi že za časa Plečnikovega življenja, Architectura perennis (1941) in Napori (1955), knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji 1898–1899 pa je Stele izdal desetletje po arhitektovi smrti.