Pohorski Friček

Avtor je zapisal dvajset kratkih zgodb iz svojega življenja, ki jih je doživel na Pohorju in  drugih krajih. Večina zgodb se dogaja v zimskem času.  Nekatere so bolj ali manj hudomušne (Dva čaja in sedem rumov), druge rahlo zacoprane (Uporna bukev) , tretje spet bolj pustolovske (S Pece v Dravograd)…

Iz zgodbe Ruševec: Ko sva se vračala in je sonce postajalo močnejše, so se snežinke na živo zelenih travnih bilkah topile v bleščeče kapljice; bilo je videti, kot da bi se želela tudi narava pridružiti najini sreči. Kakor da sva med samimi mehurčki srebrne penine, kakor da se vse okoli naju radosti, ko skupaj odhajamo s skrivnostne poroke, kjer je zaljubljeni ženin pel svoji nevesti in jo ljubosumno skrival …

 Iz zgodbe Podarjeni zajec: Ko sem začel iskati primerno mesto, da se ustavim in ustrežem vedno bolj glasnim sopotnikom, je nekaj metrov pred nami nizko preletela cesto kanja (ali morda celo planinski orel – o tem nismo bili enotnega mnenja). V krempljih je držala pravkar ujetega zajca; ptica se je še bolj ustrašila kot mi, saj ji je bogati plen padel na rob ceste.  Lojze se je pognal iz avta (ki sem ga tisti trenutek ustavil) in pobral uplenjeno žival. Zabliskalo se je rezilo „švicarja“ in takoj za tem je bil zajec že brez glave, kože in drobovja. Vse troje je Lojze zagnal navzdol v gozd, v katerem so samevale posamezne skale. Na eni od njih je pristal krvavi odmet. Zdaj smo bili že vsi ob „mesarju“, da bi si ogledali očiščen plen, ko nas je ujeda ponovno presenetila. Takoj za Lojzetovim metom je priletela na skalo, pograbila ostanek zajca in izginila v temnem gozdu.

Bojan Gulič je po izobrazbi univ. dipl. inž., ki ga je usoda izbrala za srednješolskega učitelja. Danes je v pokoju. Domuje v Mariboru, pod Pohorjem, v naselju Radvanje.

Že v osnovni šoli se je izkazal s posameznimi spisi ali verzi. V osmem razredu mu je razredničarka zavrnila zgodbo, s katero je želel sodelovati na šolskem literarnem natečaju, saj ni verjela, da jo je napisal sam.  Razočaranje se je hitro spremenilo v prijetno spoznanje, da lahko napiše tudi kaj, kar diši po literaturi …

Tako je po malem pisal v kakšen časopis ali revijo; nič pomembnega, dokler mu ni na stara leta  počil balon spominov: leta 2012 jih je zapisal v knjigi Kratke zgodbe nekega Mariborčana in leta 2013 v knjigi Do doma ni več daleč. Ker so bili stroški izdaje knjig precejšnji, so se nove zgodbe znašle v predalu. Leta 2017 jih je pričel objavljati v slovenjgraški reviji Viharnik. Po desetletju premora je prišlo do izdaje nove knjige: Pohorski Friček.