Polovici naju

Prvi si ga je izbral za svojega sina, drugega si je za 'pesniškega' očeta izbral sam. Pesmi v zbirki, ki jo lahko beremo tudi kot eno samo daljšo 'pesnitev', so sicer kratke, ostre in zašiljene, brez balasta, delujejo kot z žeblji pribiti epitafi na belo steno (prazno stran), kjer šele lahko (za)dihajo; kot gol, bel mrlič po ljudožerski požrtiji. 

Tomislav Vrečar se tudi v svoji novi knjigi soočenja z izgubo ne odpove značilni punkovski estetiki in brez pretirane patetičnosti, v mestoma prepoznavnem goriškem dialektu, stopa v neposreden dialog s svojo minljivostjo in smrtjo bližnjih. 

Ali kot je ob nastanku knjige zapisal sam:

»Samo poezija – to sem spoznal na lastni koži – lahko obnori in obrodi človeka, prav tako ljubezen, ki razdira in gradi. Naposled nastopi smrt, postavi piko in zakoliči obstoj človeka, zaokroži celoto bivanja. Nič tragičnega ni v tej danosti, le krčevito in boleče spoznanje, srečanje z minljivostjo in ta (ne)tragičnost je osnova za vse kar počnemo v življenju – mrtvaški ples, najboljši disko v mestu, sestop v novo jutro, kjer je vse tako prekleto zares. Nekaj umre, da se nekaj rodi.

Ko sem prosil Marka Jakšeta za kako sliko, ki naj bi jo uporabil za naslovnico, mi je poslal sliko z naslovom Polovici naju. Takoj mi je postalo jasno, da je to edini možni naslov za zbirko. In ko sem ga sporočil uredniku, je ta komentiral: Ja, dvojna dvojina!

Tako sem zapolnil to zbirko-galerijo z okruški spomina, da zadiham in se premaknem naprej, na polno zaživim to dvojnost dvojine, ki me razdira in gradi.«