Prebujanje II. del

ODLOMEK IZ KNJIGE

Ime, ki ga dobi človek ob rojstvu je imelo v obdobju Srednega veka na območjih kjer vlada krščanstvo dodaten pomen. S krstom podeljeno ime človeka narave posvečuje v božje bitje.   Praktično je človekovo osebno ime skupaj s priimkom najprej pomenilo prebivalca nekega fevdalnega gospostva, ki je s krstom postal kristjan. Temu primerno se je moral pokoriti in služiti takratnim cerkvenim in posvetnim gospodarjem, ki so bili dani od Boga. Po fevdalizmu je bilo podobno. Rimokatoliška cerkev je še v 19. stoletju na ozemlju današnje Slovenije z imeni ločevala celo nezakonske in zakonske otroke. S prvimi je ravnala kot z izvržki, da so ostali morda zato malo bolj cenili lastne starše. Posebej ker je bilo starševstvo in otroštvo nekoč nekaj, kar si danes v povprečju komaj predstavljamo.

Danes se komaj zavedamo pomena osebnega imena, ki je nekoč igralo pomembno vlogo pri ločevanju ljudi na sprejemljive in nesprejemljive. Svoj višek je doseglo sredi 20. stoletja v času nacionalsocializma v Tretjem Rajhu. Pravzaprav ni v resnici povedalo nič o človeku, ki ga nosi, vse pa o starših oziroma imen dajalcih, ki so te z imenom kulturno opredelili četudi si bil morda najdenec/najdenka. Najprej so se v Srednjeveški Evropi od poganskih imen, ki so bila po pravilu vendsko-slovanskega izvora ločila krščanska imena latinsko, grško, franko-germanskega izvora¹. Večino Vendov-Slovanov so krstili z imeni krščanskih svetnikov, da bi na ta način izbrisali vendsko-slovansko-pogansko identiteta praprebivalcev Evrope. Deloma se je izbris uresničil. Sanskrtski izvor večine tako imenovanih grško latinskih imen¹ je bil pri tem zamolčan. Zelo zgodaj so se od prej naštetih imen razlikovala imena judovskega izvora.

Priimki so bili v interesu države, saj so se dolgovi in davki prenašali preko priimka. Tako so se lahko ohranile tudi stare vendsko slovanske različice priimka, ki Cerkev ni zanimal. Krščanstvo se je v času fevdalizma nasilno razcepilo. Osnovne tri veroizpovedi so postale: rimokatolištvo, pravoslavje, protestantizem in judovstvo na začetku vseh treh. Medsebojne poroke med kristjani različnih veroizpovedi so bile prepovedane. Prav posebno mesto so imeli v teh prepovedih in ostali zakonodaji Judi. Krstni list na katerega ni imel posameznik nobenega vpliva na tem svetu, te je opredelil za celo na srečo ali smolo bolj kratko življenje najprej v fevdalizmu in potem naprej.

Ded Feliks/Srečko v rubriki rodovnega drevesa pod Vater/oče je bil rimo katolik, babica Ema v rubriki rodovnega drevesa pod Mutter /mati evangeličanka. Poroka med rimo-katolikom in evangeličanko, čeprav že v 20. stoletju, je s stališča pretekle zgodovine posameznikov korak naprej. Morda je bil njun vzor slovaški Madžar Lajoš/(V)Lado Košut. Med prvimi je oral ledino¹ v 19. stoletju na ozemlju Ogrske, danes Madžarske. Sem je dolgo sodilo današnje Prekmurje kjer sta se Ema in Srečko poročila. Lahko pa je bilo to posledica takratne države, kjer je kralj Jugoslavije dajal prednost pravoslavju, in se ni kaj dosti brigal za prekrške  v rimokatoliškem oziroma protestantskem svetu, kjer so bile medsebojne cerkvene poroke prepovedane.

Prvi pogled na ženska imena v rodovnem drevesu pokaže kar nekaj Judit. Prispevale so svoje gene tako v rod Sečko po očetu kot rod Banko po materi babice Eme. Babica Ema, katere dota ob poroki je bila trgovina z mešanim blagom, ima tako zelo verjetno tudi judovske gene. Ime Judita je bilo včasih nedvomen dokaz o Judinji. Seveda je možno, da gre pri marsikateri Juditi že za mešane gene. Vendar ostane ime v preteklih stoletjih vedno razpoznavni znak, da sta starša ali vsaj en izmed obeh Jud oziroma Judinja. Ded Feliks, po naše Srečko, je po poklicu trgovski potnik. Poklic je morda posledica šolanja, saj dorašča v času delovanja prvih trgovskih šol. Judovski geni so tudi pri njem kljub temu povsem verjetni. Gotovo svoje dodaja tudi njegov videz, temnejša koža, kodrasti črni lasje in rjave oči. Oče Vlado in stric Albin sta mu bila najbolj podobna. Judit v njegovem rodovnem drevesu sicer ni, sta pa vsaj dva priimka. Priimek Hansel njegove babice Margarete in pradeda Jakoba kaže na daljno sorodstvo z nekdanjimi trgovskimi potniki brez šolske izobrazbe. Lahko bi izviral iz oznake Hansa, imena za bolj ali manj judovsko trgovsko združenje severa Evrope v srednjem veku. Drug tak priimek je priimek Figo, ki je značilen za sefardske Jude. Toliko na kratko, saj oba priimka s stališča pripadnosti k judovski skupnosti še zdaleč nista osamljena. Podrobnosti o priimkih in imenih ter njihovi obarvanosti z judovstvom obeh vej prednikov so z utemeljitvami obdelani v moji knjigi Prebujanje 1.del.

Preživetje prednikov z neustreznimi imeni in oporečnimi geni po kriterijih znanosti v 20. stoletju je bilo nesporno povezano z opredelitvijo za takrat sprejemljivo religijo. O tem govori tudi rodovna knjižica, rodovnik iz leta 1944 z originalnim naslovom – Der Ahnenpass¹. Namenjen je običajnemu državljanu Tretjega rajha, ki je hotel predvsem preživeti. Imena in priimki in ne nazadnje trgovski poklici in lastništvo trgovin kažejo, da je rod obdarjen z judovskimi geni. Torej, če hočeš v 20. stoletju v času Hitlerja preživeti, se izseliš iz Evrope ali uporabiš možnosti takratne nacistične zakonodaje, s pomočjo katere versko spreobrneš prednike brez njihovega pristanka. Možno je seveda, da so to nekateri že sami izvedli v zanje ustreznem trenutku stoletja nazaj, nekateri pa gotovo v 19. stoletju.

Toda na osnovi znanstvenih dognanj v veljavi na začetku 21. in koncu 20. stoletja geni, ki bi nas opredeljevali za belce, Jude, črnce, Indijance … v smislu večvrednosti ali manjvrednosti glede na našo pamet oziroma duševnost, ne obstajajo. Ne glede na to kam kdo sodi ima kot človek na razpolago 19,500 genov, sobna muha jih ima 20.000, paradižnik okoli 30.000 in grozdje za črno vino 40.000*.