Hegel obravnava religijo kot izraz uma, proti romantičnim obravnavam religije kot občutja. In tako je religija stvar filozofije, še več, obe sta pravzaprav enaki, tudi filozofija je namreč “služba božja” in “kult”, razlikuje pa ju to, da je filozofija “religija na sebi lasten način”, v sferi misli, kar obstoječa religija po navadi ravno ni. S tem spekulativna filozofija dobi mandat za spoznanje religioznih resnic in prednost pred cerkvenimi nauki, kadar ti niso umni. In res si Hegel ne pomišlja grajati niti biblijskega Boga, kadar se mu zdi, da se ne ravna posebej smotrno. Na primer ob biblijskem citatu, ki nalaga Judom, naj zakopavajo svoje iztrebke, tako Hegel poučuje Boga: »Bolje bi bilo, ko bi Bog Jude poučil o nesmrtnosti duše, namesto da jih je učil, kako iti na stran. Latrine tako postanejo neka vsebina vere.«

Obravnava religije je razdeljena na tri dele: najprej obči pojem, nato partikularne, določene zgodovinske religije ter nazadnje absolutna, razodeta religija, torej krščanstvo. Vsak od teh treh momentov pojma religije pa ima ponovno svoje tri notranje momente: substancialnost, partikularno zavest in njuno zedinjenje oziroma »Aufhebung« te končne zavesti v kultu. Ti trije momenti so namenoma analogni krščanski trojici očeta, sina in svetega duha.

Bog je duh, v pojem duha pa mora biti zaobjet razvoj religije. Duh pomeni »biti za duha«, duh je to, da se manifestira. Bog tako ni neka nadnaravna entiteta, temveč substanca, posredovana s subjektivnostjo, kot tak pa vsebuje samozavedanje ne le posameznika, temveč tudi skupnosti. Obstoječi Bog torej pravzaprav obstaja zgolj kot skupnost verujočih.

V zaenkrat prevedenem, zgolj prvem delu je torej obravnavan pojem religije v svoji občosti, preden se pojavi kot partikularna religija. Bog se zavesti kaže kot objekt, skozi to razliko pa se vzpostavi religija kot razmerje med končno zavestjo in neskončnim. To razmerje kot tipi oziroma stopnje vednosti o Bogu obsega večji del prvega dela, razlika med Bogom kot substanco in subjektivno zavestjo, ki ga misli, pa se ne more razrešiti v sferi teoretske vednosti, ki je kot mišljenje še univerzalna, temveč šele v sferi delovanja, kjer subjekt nastopi v svoji končnosti in nesamozadostnosti. Šele tu se zares zave svoje partikularnosti in skozi prakse pobožnosti, žrtvovanja in kesanja v kultu, ki je praktični odnos posameznika z Bogom, prepozna Boga v sebi - univerzalno v partikularnem.

Prevod je jasen in razumljiv, k čemur pripomorejo pogosto navedene besede v izvirnem jeziku, kjer se zdi, da bi v slovenščini lahko prihajalo do nejasnosti. Pa vendar je obravnavana knjiga izredno problematična. Predavanja iz filozofije religije, kot pove naslov, so prav to, namreč predavanja. Ne le, da kot taka izvorno nikdar niso bila mišljena ali pripravljena za izdajo v knjižni obliki, težava je hujša: Hegel je imel predavanja o filozofiji religije štirikrat, v poletnih semestrih 1821, 1824, 1827 in 1831, pri čemer pa ni šlo za ponavljanje - Heglova filozofija religije je z leti namreč doživela velik notranji razvoj. Poleg tega pa jo je Hegel sproti prilagajal tako, da so predavanja odgovarjala na vsakokratne napade njegovih kritikov ali kritizirala sodobne filozofske obravnave religije drugih avtorjev.

Že nekaj mesecev po Heglovi smrti je Marheineke v sklopu zbranih del, ki jih je izdajal »krog prijateljev rajnika«, izdal v koherentno celoto predelane zapiske slušateljev zadnjih treh letnikov predavanj. Hegel sam predavanj namreč ni zapisal z izjemo rokopisa za predavanja 1921 in kopice osnutkov in notic.

V desetletju, ki je sledilo Heglovi smrti leta 1831, je prav Heglova filozofija religije odigrala ključno vlogo pri razkolu med levimi in desnimi Hegeljanci. Spor se je namreč vnel glede pravilnega razumevanja in implikaciji Heglove filozofije religije. Nejasnosti Marheinekove izdaje so k sporu znatno pripomogle, zato je Bruno Bauer 1840 uredil novo izdajo, ki se je, da bi se izognila očitkom, ki so leteli na prejšnjo, češ da gre za pisanje študentov, ne pa mojstra samega, naslanjala precej bolj na Heglov rokopis predavanj iz 1821. leta. Tudi ta izdaja je nasilno združila predavanja vseh štirih letnikov v zaključeno celoto, pri čemer pa je ravno vključitev zgodnejših predavanj povzročila neogibne nekonsistentnosti. Izdaja Heglovih predavanj je bila tako, po mnenju kritikov, vsaj do neke mere izdaja v obeh pomenih besede.

Kljub temu pa je Bauerjeva izdaja dolga leta predstavljala najobširnejšo in najboljšo izdajo Predavanj iz filozofije religije. Ta status je sicer v 20-ih letih 20. stoletja izzval Lasson z ambicioznim poskusom ponovne kritične izdaje, ki pa je, zaradi zgrešenih uredniških odločitev, še bolj sporna od Bauerjeve.

Prva izdaja, ki prinaša vsak letnik predavanj ločeno in v celoti - z izjemo zadnjega, od katerega so ohranjeni le še fragmenti -, je izšla šele v 80-ih letih prejšnjega stoletja v uredništvu Walterja Jaeschkeja. Ta izdaja, ki iz raznolikih letnikov predavanj ne dela kolaža, je v zadnjih desetletjih Bauerjevo izdajo izpodrinila kot konsenzualno najlegitimnejši vir za študij Heglove filozofije religije.

Zatorej mi ostaja nejasno, zakaj smo v slovenščini dobili prevod Bauerjeve izdaje, ki za strokovno obravnavo Heglove filozofije religije velja za preveč nekredibilno in ni primerna za resen študij. Ironično: celo v spremni besedi k obravnavani knjigi se Slavoj Žižek sklicuje na angleško izdajo Predavanj o filozofiji religije, ki sledi Jaeschkejevi, ne Bauerjevi verziji.

Ta nenavadna odločitev ostaja nepojasnjena in nenaslovljena, razen iz nemške izdaje prevedene Uredniške opombe, ki na dveh straneh pojasni težavo več izdaj ter po bežni primerjavi Marheinekove, Bauerjeve in Lassonove izdaje zatrdi, da Bauerjeva še ni presežena. Že iz dejstva, da Jaeschkejeva izdaja tu ni niti omenjena, je razvidno, da gre za starejšo in torej zastarelo opombo. Komentarja ali pojasnila slovenskega urednika ali prevajalca, čemu takšna sporna izbira izdaje, pa žal ni.

Prevod prvega dela Predavanj iz filozofije religije je gotovo pomemben korak za slovensko filozofijo, a žal korak v čevljih, ki so jih v manj perifernih krajih kot neprimerne zavrgli že pred tremi desetletji.

Kazalo

UVOD

A. Razmerje filozofije religije do njenih predpostavk in do principov časa
     

I. Razdvojitev religije od svobodne, posvetne zavesti
     II. Položaj filozofije religije v odnosu do filozofije in do religije
       1. Razmerje filozofije do religije nasploh
       2. Razmerje filozofije religije do sistema filozofije
       3. Razmerje filozofije religije do pozitivne religije

III. Razmerje filozofije religije do sodobnih principov religiozne zavesti
       1. Filozofija in sedanja irelevantnost določenih dogem
       2. Historična obravnava dogem
       3. Filozofija in neposredno védenje

B. Predhodna vprašanja

C. Razdelitev

I. Obči pojem religije
       

1. Moment občosti
       2. Moment posebnosti ali sfera razlike
       3. Odprava razlike ali kult
       II. Sodba ali določena religija
       III. Razodeta religija

Prvi del
POJEM RELIGIJE

A. O Bogu

B. Religiozno razmerje

     I. Nujnost religioznega stališča
     II. Forme religiozne zavesti.
       1. Forma občutja
       2 . Zor.
       3. Predstava

III. Nujnost in posredovanje religioznega razmerja v formi mišljenja
     1. Dialektika predstave
     2. Posredovanje religiozne zavesti v sebi sami
       a. Neposredno védenje in posredovanje
       b. Posredovano védenje kot opazovanje in kot refleksija
       α. Končnost v čutni eksistenci
       β. Končnost na stališču refleksije
       γ. Umno motrenje končnosti
       c. Prehod k spekulativnemu pojmu religije
     3. Spekulativni pojem religije

C. Kult

I. Vera
     II. Določenost in posebne forme kulta
     III. Razmerje religije do države

Prehod k naslednjemu razdelku

Uredniška opomba k nemški izdaji

Slavoj Žižek, Ob rob Heglove Filozofije religije

Terminološki slovarček