Prevzetna koza

Lara Spinazzola se v tej pravljici na otrokom prijazne način loteva orwellovske tematike totalitarne oblasti.

Nekega dne se kmet odloči, da bo zapustil kmetijo in si privoščil dopust na morju. Živali se sprva zmedeno sprašujejo, kaj bo z njimi, nekatere poprimejo za delo, druge naprej počivajo, a dejstvo je, da na posestvu iz dneva v dan narašča nered. Nekega dne na kmetijo prikopitlja sestradana koza. Živali jo nahranijo in povabijo, naj ostane pri njih. Koza sprejme povabilo in jim v zahvalo za prijaznost ponudi, da bi uredila življenje na kmetiji. 

Ker pa koza ni dobrega srca in misli, da je pametnejša in boljša od drugih živali, začne takoj ukazovati. Iz dneva v dan postaja vse bolj domišljava in stopnjuje svoje nesmiselne zahteve. Živali jo sprva ubogajo, kmalu pa so vse bolj utrujene in prestrašene od nesmiselnih zahtev. Koza pa prav uživa v vladanju in ukazovanju. 

Nekega jutra, ko koza, odeta v kraljevski plašč, stoji na svoji vse višji pručki in ukazuje živalim, močen sunek vetra zamaje njeno pručko, napne ji plašč in jo odpihne v kup gnoja. Živali spoznajo, da se koze ne smejo več bati, saj tisti prizor sproži v njih neukrotljiv smeh. Osramočena koza odide, živali pa praznujejo njen odhod in srečno živijo naprej brez nje.

Odlomek iz knjige:

Koza je postajala iz dneva v dan bolj domišljava in stopnjevala svoje nesmiselne zahteve. 

»Petelin! Zahtevam, da zakikirikaš vsako jutro ob štirih in sedem minut. Nič prej, nič kasneje, sicer boš izgnan.«

»Race! Vsak dan morate desetkrat preplavati mlako, sicer boste kaznovane!«

»Ovce! Pojejte travo na trati. Visoka mora biti natanko en centimeter. Nič več, nič manj, sicer vas bom ponoči pustila na prostem. In pazite se volka!«

Sprva so jo živali pridno ubogale, a so se kmalu začele spraševati o uporabnosti kozinih zahtev. Kmet ni nikoli imel tolikih in takšnih zahtev. 

O avtorju:

Lara Spinazzola (Trst, 1982) je diplomirala iz psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Najprej je bila zaposlena v Centru Janeza Levca v Ljubljani, kasneje pa se je vrnila na Primorsko in je bila več let zaposlena kot psihologinja na OŠ Miren. 

Pri svojem delu z učenci je spoznala marsikatero stisko otrok. Na njena vrata so lahko potrkali kadarkoli, saj si je znala vzeti čas zanje. Pa ne le, da jih samo posluša in tolaži. Z vsakim se pogovori, skupno iščeta rešitve ali vsaj kako izboljšati ali se samo znajti v novi situaciji. Stiske, take in drugačne strahove prepoznava tudi pri svojih dveh otrocih, kar s pridom uporabi pri svojem profesionalnem delu in tudi pri pisanju.

Pri založbi Mladika je leta 2020 izšla njena prva zgodba z naslovom Evelin, Peter in Strašni Koronavirus ter pravljico Kam je izginila zelena?