Problemi poetike Dostojevskega

Mihail M. Bahtin (1895–1975) je ruski filozof in literarni teoretik. Njegova filozofska izobrazba se je začela v domači hiši; že kot otrok je govoril francosko in nemško (to – po svojih lastnih besedah – celo bolje kot materinščino), pri desetih letih je bral Kanta v izvirniku in ga – spet po svojih lastnih besedah – popolnoma razumel. študiral je klasično filologijo, a študija ni dokončal. V letih 1918–1920 je bil učitelj v šoli v provincialnem mestecu Nevlju, kjer se je oblikoval prijateljsko-intelektualni krog, pozneje znan kot neveljski filozofski krožek (M. Bahtin, M. Kagan, M. Judina, V. Vološinov, L. Pumpjanski idr.). Tam je leta 1919 objavil svoj prvi spis Umetnost in odgovornost. V dvajsetih letih je napisal spisa Ob filozofiji dejanja ter Avtor in junak v estetski dejavnosti, ki sta bila zamišljena kot del obsežnega projekta – pretresa evropske novoveške filozofije in njenih zadnjih dosežkov (šol in tokov z začetka 20. stoletja, predvsem različic neokantovstva in filozofije življenja). Projekt je ostal nerealiziran; Bahtin spisov ni ne dokončal ne objavil. Pod svojim imenom je leta 1929 izdal le še Probleme ustvarjanja Dostojevskega, nato je bil istega leta kot »desničarski intelektualec« obsojen in izgnan v Kazahstan. Od leta 1930 do 1963 razen redkih časopisnih notic (o ekonomiji!) ni objavljal, je pa napisal ključne spise o žanru romana, kronotopu (Ep in roman, Beseda v romanu, Iz predzgodovine romaneskne besede, Oblike časa in kronotopa v romanu), karnevalski kulturi in smehu (François Rabelais in ljudska kultura srednjega veka in renesanse). V besedilih iz petdesetih let je v polemični navezavi na strukturalizem razvijal izvirno teorijo o govornih žanrih, tekstu in metalingvistiki (Problem govornih žanrov, Problem teksta idr.). V tem času je predelal in s historično analizo ter metalingvistiko obogatil svojo knjigo o Dostojevskem in jo leta 1963 izdal pod naslovom Problemi poetike Dostojevskega. Posamezna poglavja knjige so namenjena različnim področjem, ki so zanimala Bahtina v različnih obdobjih njegovega znanstvenega razvoja: filozofski antropologiji, historični poetiki in teoriji romana, filozofiji jezika oziroma metalingvistiki. Bahtin se tako na različnih ravneh loteva literarnih del Dostojevskega in z rezultati analiz potrjuje svojo izhodiščno tezo: Dostojevski je stvaritelj »principialno nove forme umetniškega mišljenja« – polifonega romana.Leta 1969 se je Bahtin vrnil v Moskvo. V poznih tekstih (Delovni zapiski iz šestdesetih in z začetka sedemdesetih let, K metodologiji humanističnih ved) ga je poleg tem, s katerimi se je ukvarjal v zgodnjem ustvarjanju (na primer poleg filozofske antropologije in problema avtorja), zanimal predvsem širši problem filozofskih osnov humanistike.