Proti svetu, proti življenju

Michel Houellebecq je eden najbolj znanih, svetovno odmevnih in hkrati kontroverznih sodobnih francoskih pisateljev. Piše tudi poezijo in eseje ter je občasen igralec in filmski ustvarjalec. V slovenščino so prevedeni vsi njegovi romani.  

Čeprav so bili elementi Lovecraftovega dela, kot pravi Houellebecq, v nasprotju z njegovim siceršnjim okusom, ga je čudno privlačil in ga naravnost osupnil s svojo vizionarsko silo in izjemno močjo ustvarjanja lastnega sveta. Knjiga Proti svetu, proti življenju nam poskuša pokazati predvsem to, da Lovecraftov svet ni bil tako zelo domišljijski, kot se morda zdi, in da je bila njegova grozljiva mitologija zgolj prenos videnja stvarnosti, ki jo je sovražil z vsem svojim bitjem. 

Po Houellebecqu bi lahko njegovo držo zvedli na »brezpogojno sovraštvo do sveta na splošno, ki ga še krepi poseben gnus do modernega sveta«, v katerem je »imel demokracijo za neumnost, napredek pa za utvaro«. Pod vsem tem brbotata neprilagojenost in strah, zato so besedila ameriškega pisatelja tudi tako silovita in strašljiva: z nami deli skrajno črno vizijo sveta, s katero na površje prikliče prvinske strahove.

V eseju lahko spremljamo, kako so s stopnjevanjem Lovecraftovih obsedenosti in preganjavic tudi njegovo delo vedno bolj prežemali ksenofobija, reakcionarnost, nihilistične misli oziroma kar odkriti rasizem in antisemitizem, skratka, kako se mu je posrečilo »preoblikovati svoj gnus nad življenjem v delujočo sovražnost«. Ta prikaz življenja in ustvarjanja velikega avtorja fantastike pa nam ponuja tudi ključe za razumevanje Houellebecqovih lastnih romanov, saj vsebuje zametke povezujočih tem njegovega prihodnjega dela: atomizacija človeštva zaradi stopnjevanja individualizma, narava kot slepa sila, postopno izginjanje vseh oblik duhovnosti, vrženost človeka v svet, razpadanje vrednot, praznina brezciljnega bivanja in svet kot džungla tekmovalnosti, spopadanja, uničevanja. V nekaterih odlomkih je mogoče skorajda dobesedno prepoznati njuno »sorodstveno« povezanost.

»Le malo bitij je tako globoko zaznamovala, do kosti predirala popolna ničevost vsakega človeškega hotenja. Svet je zgolj bežna razporeditev osnovnih delcev. Prehodna figura na poti h kaosu, ki bo nazadnje prevladal. Človeška rasa bo izginila. Pojavile se bodo druge rase in tudi same izginile. Nebo bo ledeno mrzlo in prazno, prečila ga bo le šibka svetloba napol mrtvih zvezd. Ki bodo prav tako izginile. Vse bo izginilo. In človeška delovanja so tako prosta in brezsmiselna, kot je prosto gibanje osnovnih delcev. Dobro, zlo, morala, čustva? Zgolj ›viktorijanske fikcije‹. Obstaja samo sebičnost. Hladna, nedotaknjena in žareča.«