Psihodrama

Takšen pristop, združen s specifično terapevtsko vrednostjo sociometrije, sociograma, srečanja, skupinske dinamike ... predstavlja zanesljivo in učinkovito terapevtsko sredstvo, ki angažira in vodi paciente k udejanjanju terapevtske spremembe, saj spodbuja njihovo spontanost in ustvarjalne potenciale. 

V psihodrami se kot v znanosti nenehno srečujemo z relativnostjo in neulovljivostjo vseh resnic, na katere naletimo; sami se odločimo, ali bomo to doživeli kot frustracijo ali kot spodbudo k napredovanju, a najverjetneje kot eno in drugo, saj vsak napredek nastaja zaradi frustracije ob obstoječem stanju.

»Besedilo, ki je pred nami, nam pripoveduje, da so vsa podcenjevanja, zanikanja, neupoštevanja in diskvalifikacije psihodramske terapevtske metode krivični in kažejo na nepoznavanje metode. V uvodu knjige nam avtor ponudi splošno definicijo psihodrame kot »psihoterapevtske metode, ki kot osnovno sredstvo terapevtskega postopka uporablja scensko tehniko oziroma dramsko igro«.

Prek psihodramskih tehnik, kot so igranje in zamenjava vlog, princip ogledala, dvojnik, projekcija prihodnosti in solilokvija (notranji govor), po izkušnjah avtorja kot dolgoletnega psihodramskega terapevta, pri pacientih pride do pomembnih sprememb na področju zmanjševanja in/ali izginjanja simptomov, rasti in razvoja osebnosti, razširitve osebnostnih kapacitet (sproščenost, večja kreativnost in razvoj avtentičnosti) ter kakovosti življenja pacientov.

Pred nami je torej knjiga, ki jo lahko mirne vesti in brez pretiravanja označimo kot učbenik psihodrame. Pri tem je treba dodati, da je knjiga kot učbenik zelo zahtevna v tem smislu, da predpostavlja precej široko in poglobljeno znanje osnovnih elementov in izhodišč relevantnih psihoterapevtskih metod. Za začetnike je besedilo zahtevno, pa vendar branje knjige priporočam tudi njim in še komu drugemu, ki ga zanima humanistična znanost. Besedilo namreč omogoča, ob vsej svoji zahtevnosti, osnovni vpogled v to, kaj psihodrama sploh je, in tako odpravlja pomisleke v zvezi s tem.«

Gorazd V. Mrevlje

VLADIMIR MILOŠEVIĆ, rojen leta 1963 v Beogradu, je psihiater, psihodramski terapevt, supervizor in edukator. Diplomiral je na medicinski fakulteti univerze v Beogradu leta 1989, na isti fakulteti je leta 1997 zaključil specializacijo iz psihiatrije. Izobraževanje iz psihodrame, ki je potekalo v sodelovanju beograjske medicinske fakultete z Oxford Medical School, je zaključil 1991. Zaposlen je v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Vodi psihodramsko izobraževanje v Sloveniji, Srbiji ter na Hrvaškem in je gostujoči vodja psihodramskega usposabljanja v Avstriji, Izraelu in Makedoniji. Je ustanovitelj in prvi vodja Instituta za psihodramu v Beogradu (European Accredited Psychotherapy Institute) ter soustanovitelj in vodja mednarodnih psihodramskih seminarjev Cross Cultural Trainig Days (2002–2011) in International Spring Accademy (2010 in dalje). Milošević je avtor številnih strokovnih publikacij, predavatelj in vodja psihodramskih delavnic na številnih mednarodnih kongresih ter vodja psihodramskih delavnic v Italiji, Angliji, Belgiji ... Sodeloval je tudi kot svetovalec pri filmih Projekcije, Sa druge strane in Moški ne jočejo. Je poročen in ima dva otroka.