Retorika pripovedne umetnosti

Wayne Clayson Booth (1921–2005), bivši zaslužni profesor na Univerzi v Chicagu, velja za enega najpomembnejših književnih kritikov druge polovice 20. stoletja. Med njegovimi deli je treba izpostaviti monografije Ne poskušaj debatirati z mano: eseji in ironije za lahkoverni čas (Now Don’t Try to Reason with Me: Essays and Ironies for a Credulous Age, 1970), Retorika ironije (A Rhetoric of Irony, 1974), Moderna dogma in retorika privolitve (Modern Dogma and the Rhetoric of Assent, 1974), Kritiško razumevanje: zmožnosti in omejitve pluralizma (Critical Understanding: The Powers and Limits of Pluralism, 1979), Poklic učitelja: priložnosti za retoriko, 1967–1988 (The Vocation of a Teacher: Rhetorical Occasions, 1967–1988, 1988) in S kom se družimo: etika pripovedništva (The Company We Keep: An Ethics of Fiction, 1988). Objavil je tudi številne članke in razprave. Njegovo najodmevnejše delo pa je knjiga Retorika pripovedne umetnosti (The Rhetoric of Fiction, 1961, druga izdaja 1983), prevedena je celo v arabščino in kitajščino in je zdaj na voljo tudi slovenskim bralcem.Booth je pripadal novoaristotelski šoli chicaških kritikov, ki je pod vplivom Aristotelove Poetike in drugih aristotelskih spisov v tridesetih letih 20. stoletja zavrnila biografske in zgodovinske pristope h književnosti in začela obravnavati književno umetnino kot retorično strukturirano celoto. Od “novega kritištva”, ki je prav tako nastopalo proti biografski obravnavi, se je razlikovala prav po osredotočenosti na retoriko, saj je v literarnem delu videla obliko sporazumevanja med pisateljem in bralcem. Toda medtem ko se je prva generacija chicaških kritikov posvečala predvsem besedilom, je Booth, najznamenitejši predstavnik druge generacije, razširil zanimanje na avtorja, bralca in pojme, kakršna sta namen in učinek dela.V Retoriki pripovedne umetnosti se avtor torej osredotoča na retorična sredstva, s katerimi pisatelj bralcu “vsili” svoj domišljijski svet. Boothovo pojmovanje “pripovedništva” je široko, saj ne zaobseže zgolj romanov in kratke proze, marveč tudi ep. V analizo tako zajame klasična pripovedna dela evropske in ameriške književnosti od Homerja do modernih piscev, s poudarkom na angleško pišočih avtorjih. Za njegov najpomembnejši, a tudi najkontroverznejši prispevek k literarni teoriji velja pojem “nakazanega avtorja” (implied author), ki ga razvije prav v tej knjigi. Z njim premošča prepad med biografskim pristopom in novim kritištvom, ki je izhajalo izključno iz besedila. “Nakazani avtor” je pisateljska osebnost, ki jo zaslutimo med vrsticami, vendar ne ustreza resničnemu pisatelju iz mesa in krvi, saj so nakazani avtorji v delih istega pisatelja lahko zelo različni. Prav tako dragocena je Boothova obravnava pripovedovalca oziroma lika, s stališča katerega je zgodba povedana (lahko tudi v tretji osebi). Najpomembnejše vprašanje je, ali je ta zanesljiv ali ne. Pisatelj dosega zaželene učinke – od ironične odmaknjenosti in kritičnosti do empatije – z vzpostavljanjem različnih razmerij med nakazanim avtorjem in pripovedovalcem ter bralcem.Slovenski prevod je narejen po drugi izdaji (1983), kjer avtor v spremni besedi razširja, popravlja in pojasnjuje vrsto mest iz izvirnega besedila. Ena izmed Boothovih odlik je bila namreč tudi odprtost za dognanja drugih kritiških struj. Poleg tega, da je z Retoriko pripovedne umetnosti obogatil kritiški instrumentarij, pa je treba poudariti, da njegove izčrpne in natančne analize bralca ne seznanijo le s kritiškimi metodami, marveč mu omogočijo pretanjeno poznavanje obravnavanih del samih po sebi.