Rosenje

Cakijeve pesmi se s poduhovljenimi slikami Izidorja Horvata Izaka in razjazenim pogledom na videz kot Jakob z angelom spopadajo, vendar pa se oba pogleda, oba svetova v knjigi nič manj tudi dopolnjujeta. Cakijeve pesmi so pesmi o človeku v svetu življenja, so pesmi o polnosti stvarstva, ki nas obdaja in v katerega sredi lahko samo, so pesmi o čudežu življenja v najpolnejšem pomenu te besede.Obenem pa so seveda tudi pesmi o mrakovju, ki se ščeperi za ogradami našega sveta in čaka, da nas v naši največji izpolnjenosti, a morda ne povsem tudi dovršenosti, naposled vzame vase.Cakijeve pesmi so pesmi radosti rojstva in grenkobe smrti. Zato seveda ni naključje, da so razvrščene v cikle, poimenovane po letnih časih, to so pesmi, ki v razpaljenosti odpadajočega jesenskega listja, v turobnem vzduhu, v katerem se nas dotakne naša lastna minljivost, brskajo po spominu, a vendar že hipec zatem z ivnatimi stopnjami zime vstopajo v novo upanje, v radostno pomladna (vse)prebujenje, v katerega senci pa vendarle že v zasnutju stoji poletna dovršenost.