S Svetimi Višarjami v srcu

Knjiga ponuja izredno bogato življenjsko zgodbo zavednega Slovenca in katoličana, ki se je rodil pod Svetimi Višarjami, odraščal v mladčevski organizaciji v Ljubljani, deloval v vrstah Slovenske legije, vaških straž in domobranstva, kot obveščevalec je sodeloval tudi z zavezniki, kar odstopa od naših utečenih definicij. V Ljubljani so ga najprej zaprli fašisti, nato gestapo, pomagal je internirancem v Gonarsu in na Rabu, ob tem sodeloval z glavnimi akterji tistega časa.

Maja 1945 je bil na Vetrinjskem polju, po razmejitvi je prišel poučevat v Gorico ter bil med protagonisti novega začetka v politiki, prosveti, športu, skavtizmu, verskem življenju, tako med Italijani kot med Slovenci. Vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je prišlo do generacijskega in ideološkega zasuka, ki sta ga odrinila iz prvih vrst.

V besedilih je strnjeno prikazala Krannerjevo življenje in delo. Bogato je tudi slikovno gradivo iz Krannerjevega arhiva. Pred nami zaživijo zlasti katoliška gibanja predvojne Slovenije, čas okupacije, vojne in revolucije, pomembne osebnosti, oranje ledine na več področjih goriškega javnega življenja.

Urednica dela, goriška novinarka in publicistka Erika Jazbar je v letih 2013–16 opravila več pogovorov z Martinom Krannerjem o različnih obdobjih njegovega razgibanega življenja, o zanimanjih, o dogodkih, ki jim je bil priča oz. jih je sooblikoval, o osebnostih, ki so globoko vplivale nanj in na slovensko družbo. Intervjuje je objavljala v tedniku Novi glas in v reviji Mladika. Pričujoč knjigo je obogatila še z nekaterimi Krannerjevimi referati in članki ter s svojim poslovilnim govorom pri pogrebni maši in nekrologom v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe.

''Meseca julija leta 1945 smo se s transportom za Italijo z vlakom odpeljali do Trbiža in tam izstopili. Oče se je peš napotil v Žabnice in naprosil vaščana, vojnega tovariša še iz prve svetovne vojne, da mu je posodil voz in konja, se peljal po družino na Trbiž in jo pripeljal v Žabnice. S taborišči na Koroškem pa sem še ohranil zveze. Že od jeseni leta 1945 sem ilegalno in peš začel hoditi in obiskovati Špital in druga taborišča. Prenašal sem poročila tja in nazaj v Italijo. Za te moje poti na Koroško se je zvedelo v Praglii pri Padovi, kjer je bilo ljubljansko begunsko semenišče. V začetku leta 1946 me je ravnatelj semenišča dr. Alojzij Odar, ki sem ga poznal še s KA v Ljubljani, prosil, da bi oddal škofu Rožmanu neko pismo. Pristal sem, se napotil čez hribe v Celovec, našel sem ga na sprehodu ob Dravi. V pismu so škofu ponujali možnost, da bi ga jaz, seveda ilegalno, vodil preko meje do Praglie in od tam bi mogel oditi v Rim. V roke sem mu dal pismo, prebral ga je, nekaj časa molčal, sprehajala sva se naprej ob Dravi, nato pa je rekel: »Če ne prejmem vabila iz Vatikana, ne grem nikamor.« Z vsebino pisma sem bil seznanjen tudi jaz, zato sem bil pripravljen na takojšnjo organizacijo umika v Italijo, saj sem pred tem prepeljal že več ljudi čez mejo.''

O avtorju:
Profesor Martin Kranner (Žabnice, 1918 – Pevma, 2017) je bil slovenski katoliški javni delavec, ki je doživel dvojno zdomstvo, vendar obakrat v slovenskem prostoru. Otroštvo in mladost je preživel v emigrantski družini v Ljubljani, po vojni pa je bil politični begunec v rojstnem kraju in kmalu nato v Gorici, kjer si je ustvaril družino, se posvetil poučevanju in se polno vključil v manjšinsko javno življenje. Zrasel je pri mladcih, ki jih je v Ljubljani vodil prof. Ernest Tomec, a je imel dobre stike tudi z ožjim rojakom dr. Lambertom Ehrlichom, ki je vodil stražarje, čeprav skupini nista bili vedno v prijaznih medsebojnih odnosih. V vrtincu vojne in revolucije je bil odločno na protikomunistični strani. V Gorici je bil zelo dejaven na slovenskem verskem, kulturnem, publicističnem, političnem in športnem področju.