(Samo)upravljanje intelekta

Avtor oporečništvo v Sloveniji postavi v širši časovni in geografski okvir, tudi jugoslovanskega. Fokus je usmeril na oporečniške posameznike in skupine ter reakcije komunistične oblasti oz. represivnega aparata. Prave, organizirane opozicije niti ni bilo. Zato je družbeno kritiko v poznem socializmu v Sloveniji, tudi z ekscesnimi situacijami, kot pravi recenzent dr. Peter Vodopivec, predočil glede na vsebinske poudarke (Kritika socialističnega humanizma, Sociološka kritika samoupravljanja, Kritična teorija družbe, Meščansko-demokratska in nacionalna kritika, Kritika položaja vernikov in verskih skupnosti), pri čemer je jasno, da so avtorji obravnavanih kritičnih besedil in ocen posamezniki, intelektualci, ki se večinoma ne povezujejo v skupine, temveč nastopajo vsak zase, vsak s svojimi stališči. Avtor tako obširneje predstavlja in analizira razmišljanja in polemične razprave Dušana Pirjevca, Tarasa Kermaunerja, Marjana Krambergerja, Veljka Rusa, Vladimirja Arzenška, Franceta Bučarja in Tineta Hribarja ter nekaterih drugih sodelavcev tedanjih kulturnih revij, hkrati pa tudi Edvarda Kocbeka, Franca Miklavčiča, Viktorja Blažiča, Borisa Pahorja, Alojza Rebule in drugih. Posebej obravnava študentsko gibanje ter cerkveno in laično kritiko položaja vernikov in verskih skupnosti ter vprašanja domnevno svetovnonazorsko nevtralnega šolstva in državljanskih pravic vernikov.