Sanjarije samotne sprehajalke

Pesniška zbirka Mojce Seliškar Sanjarije samotne sprehajalke (naslov je, malce ironično,  izposojen pri J. J. Rousseauju: Les Rêveries du promeneur solitaire, 1782) v štirih poglavjih (sprehodih, kot pri Rousseauju) sledi sanjarijam lirske subjektke o ljubezni, sprva v paru, po smrti partnerja pa spominom in žalosti. Pri tem ni nedovzetna za aktualno ranjenost sveta. Do narave, ki ima v zbirki vidno mesto, je skeptična. Tudi sredi na videz pomirjujoče narave je človek sam pred nerazrešenimi vprašanji. Vendar je osnovni ton zbirke, podložen z ljubeznijo, svetel.

Prvi sprehod obsega pesmi o srečnem druženju ljubimcev, druženju, ki ga na skupnih poteh potihem vznemirja vse bolj naraščajoča zavest o minljivosti. V Drugem sprehodu, ko v par zareže smrt, se vrstijo nova občutja izpovedovalke, spominjanje, samotnost duše in telesa, a tudi vztrajanje v nedokončanem dialogu s partnerjem. Tretji sprehod je sočuten pogled od sebe navzven, na trpljenje ženske v zaklonišču, malih beguncev, pa tudi zaupanje v otroka, da se bo znal pravilno dotakniti »tipk prihodnosti«. V Četrtem sprehodu spomini na ljubega vzdržujejo ljubeznivosti – smrti navkljub.

Pesmi so nastajale večinoma po smrti partnerja. Preveč sentimentalne je zavrgla, ohranila pa tiste, ki so zdržale primerno mejo izpovednosti.

Pesem iz zbirke:

Mrtev in živ

Potihem se menita s pisateljem od nekoč in daleč.

In zabavno. Mrtev in živ vidita smešnosti enako.

Podrhtevaš v neslišnem smehu, moja glava podrhteva

na tvoji rami. Vsi trije se smejemo v ritmu pisanja

in branja. Tvoj objem je nocoj obsežnejši kot stoletje.

Mojca Seliškar (Ljubljana, 1947) je upokojena profesorica slovenščine na srednjih šolah, najdalje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo ter na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Avtorica pesniških zbirk Kitara v žepih (1982) in Prah in jagode (1992). Živi v Ljubljani, je mama in babica.