Selitve

Selitve Roberta Simoniška so poezija prehodov, medprostoročasja, motrenja, čuječnosti, rasti. Kot čakanje na hodnikih, stopanje po stopnišču, ko premislimo, opravimo inventuro, prečistimo predale, imamo neuporabne jezike in za nami ostaja neizrečeno in nekaj tudi ovržemo. Prav ta "čas", odločujoč, zahteven, je lahko bridek, a postavlja človeka na preizkušnjo. In če se ne ukloni, samopomiluje, lahko dobi veliko. Pri vsaki selitvi, naj bo prostovoljna ali v katero smo pahnjeni, gre za pahljačo občutij - zapuščanje, upanje na novo/boljše, nostalgijo, spomine...Kaj prinašajo Selitve? Marsikaj. Niti ni najpomembnejše, kaj selitvam botruje? štejejo spoznanja in najpomembnejše je, da človek/pesnik/bralec odgovorno od njih vzame, kar mu ponudijo, in dobi ravno toliko, kolikor lahko vzame - kolikor je pripravljen/sposoben sprejeti/razumeti/dojeti - v popotno malho, ko čaka na peronu, da pripelje vlak.Nobene razlike nimed dečkom, ki pobere kamenin ga vrže, kolikor daleč je možno, in mano, ki skozi neko drugo opnomečem tisto, kar bo napisano.