Skrivnost otroštva

»Do novorojenčka ne bi smeli pristopati z občutkom sočutja, ki ga imamo do bolnika, ampak s svetim spoštovanjem in občudovanjem do skrivnosti stvarjenja,« lahko preberemo že v prvem poglavju knjige Skrivnost otroštva, ki govori o duševnem zarodku.

To nam večinoma kar uspeva pri dojenčkih, ki jih znamo občudovati. V malem otroku, ki se trma, ki je poreden, pa pogosto ne vidimo več bitja z neslutenimi možnostmi razvoja; bitja, ki nam hoče nekaj sporočiti, nas na določenem področju prebuditi; bitja, ki nas neskončno ljubi.

Zazrti v svoje potrebe ga želimo spremeniti, utišati; nočemo, da nam poruši naš ritem. Nimamo časa, da bi ga opazovali in morda tudi ne dovolj potrpežljivosti, da bi lahko prišli do novih spoznanj o sebi in o otroku.

Porednost je izraz notranjega nemira in motnje, neizpolnjene potrebe, stanja napetosti. Maria Montessori si je ta potrebni čas za opazovanje očitno zmogla in znala vzeti. »Porednost je izraz notranjega nemira in motnje, neizpolnjene potrebe, stanja napetosti. Otrokova duša joka in prosi za to, kar potrebuje, rada bi se branila,« je zapisala avtorica.

Pri delu z otroki s posebnimi potrebami je razvila tako imenovane čutne pripomočke, s katerimi so se otroci učili prek vseh čutov. Razvila je poučevanje z matematičnimi in geometrijskimi oblikami, nenavadnimi vonji ter tipanjem grobih in nežnih površin.

Opazila je, da so se otroci s pomočjo njenih pripomočkov naučili več, kot se je od njih pričakovalo. Osrednjo vlogo je pripisala skrbno pripravljenem okolju, ki omogoča, da otrok razvije čudovite možnosti, s katerimi pride na ta svet. »Zanimanje in koncentracija se bosta pojavila takrat, ko bomo iz okolja odstranili zmedo in vse, kar je v njem odvečnega,« je ugotovila Maria Montessori.