Slepota in uvid

Paul de Man je pobudnik in osrednji predstavnik teorije literature, ki se je v ameriški kritiki uveljavila pod nazivom 'dekonstrukcija'. Med njegova poglavitna dela sodita knjigi 'Slepota in uvid' in 'Alegorije branja', v katerih je razložil svoje razumevanje razmerja med jezikom in resničnostjo.Na njegove zgodnje spise je najbolj vplivala eksistencialistična filozofija, ki jo je kmalu spodrinila fenomenološka naravnanost. De Manovo poznejše delo pa sta zaznamovala predvsem Derrida in Nietzche, in to v času, ko je predvsem predaval na univerzi Yale, kjer se je okrog njega izoblikovala skupina literarnih kritikov, znana pod imenom Yaleska šola. Najvidnejši med njimi so Geoffrey Hartman, J. Hillis Miller in Harold Bloom. Začetek njihovega skupnega delovanja zaznamuje prav prva izdaja de Manove knjige Slepota in uvid (1971), posledica sodelovanja te skupine z Derridajem, ki je v sedemdesetih letih predaval na Yaleu, pa je zbornik Dekonstrukcija in kritištvo (1989), ki velja za programski tekst Yaleske šole.