Slovenski razkoli in slovenska sprava

Vzroki razkolov in (ne)zmožnosti sprave med Slovenci so rdeča nit razmišljanja in dela zakoncev Spomenke in Tineta Hribarja praktično od začetka njune kariere. Oba sta bila med ključnimi strategi slovenskega osamosvajanja in državnosti in se zavedata, da so demokratične pridobitve slovenske pomladi, torej prihodnost slovenske nacionalnosti, v mnogočem odvisne prav od sprave vsakega od nas s slovensko preteklostjo.

Slovenski razkoli, opozarjata, niso zgolj posledica bratomorne vojne v 20. stoletju, začeli so se, ko še niti Slovenci nismo bili: z nasilnim valjhunskim pokristjanjevanjem alpskih Slovanov v 9. stoletju. Nadaljevalo se je s preganjanjem protestantizma v 16. stoletju in vrhunec doseglo s spopadom dveh velikih totalitarizmov med vojno sredi 20. stoletja: klero-katoliškega in boljševističnega (prvi je na vrhuncu spopada prerasel v klero-fašizem, drugi v stalinizem). Prvi je del slovenskega naroda potisnil v valjhunsko oboroženo kolaboracijo z okupatorjem, drugemu delu, narodno-osvobodilnemu, pa naprtil neizbrisni krvavi madež medvojnih, še zlasti pa povojnih likvidacij. A predvsem je v kali zadušil vsako možnost enotnega narodovega odpora okupatorju.

Zaradi nezmožnosti sprave nam danes grozi četrti razkol; ta, opozarjata avtorja, bo posledica državne avtokracije pod okriljem cerkvene teokracije.

Spomenke in Tineta Hribarja slovenski javnosti ni treba posebej predstavljati. Zakonski par sta od študentskih let, sodelavca pri profesionalnem delu, v javnem političnem in kulturnem življenju ter zdaj prvič tudi soavtorja pri knjižnem delu, ki utegne biti eno najpomembnejših in najodmevnejših v njunih bogatih avtorskih zbirkah. Skupaj sodita v ožji krog strategov slovenskega osamosvajanja in državnosti, bila sta med idejnimi začetniki (Tine pravzaprav pobudnik) in stebrov Nove revije ter pozneje tudi Demosa. Vprašanje slovenske razklanosti in (ne)zmožnosti sprave je ena od rdečih niti njunega razmišljanja in dela.

Spomenka Hribar, filozofinja in sociologinja, je spravi posvetila praktično vse svoje življenjsko delo in z besedilom Krivda in greh (ki je zdaj tudi del pričujoče knjige Slovenski razkoli in slovenska sprava) prvič širšo slovensko javnost soočila z moreče pritajenim vprašanjem revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in likvidacij po vojni vrnjenih domobrancev.

Akademik Tine Hribar, sicer filozof fenomenolog, je publicistično kariero začel leta 1969 z delom Človek in vera s kritiko marksističnega in klero-katoliškega odnosa do vere; kritiko, ki jo je razvijal praktično skozi celotno akademsko in publicistično kariero in ki ob njegovi etiki - svetost človekovega življenja in dostojanstva ter ne-razpolaganje z Resnico - ostaja temeljno vodilo analize razkolov in spravnih poskusov v delu Slovenski razkoli in slovenska sprava.

Izključujoče razpolaganje z resnico, z Resnico o preteklosti, bivanju in prihodnosti, je v samem jedru vseh slovenskih razkolov, od nasilnega valjhunskega pokristjanjevanja alpskih Slovanov na našem ozemlju v 9. stoletju, preko nasilnega izganjanja protestantizma v 16. stoletju do poslednjega, tretjega velikega razkola med drugo svetovno vojno in po njej, katerega dolga, težka senca danes opozarja, da nas utegne doleteti še četrti. Spopad dveh velikih totalitarizmov, klero-katoliškega in boljševističnega (prvi je na vrhuncu spopada prerasel v klero-fašizem, drugi v stalinizem) je del slovenskega naroda potisnil v valjhunsko oboroženo kolaboracijo z okupatorjem, drugemu delu, narodno-osvobodilnemu, naprtil neizbrisni krvavi madež medvojnih, še zlasti pa povojnih likvidacij, predvsem pa je v kali zadušil vsako možnost enotnega narodovega odpora okupatorju.

Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1990 se je za hip zazdelo (tudi, ali pa morda predvsem po zaslugi zamisli Spomenke in Tineta o simbolični spravi na Rogu), da bo narodova enotnost in z njo Sprava med Slovenci vendarle našla domovinsko pravico.

Toda ne, totalitarizma, levi in desni, ki se očitno hranita eden drugega in drug brez drugega tudi ne moreta, sta že kmalu po Rogu ali celo že med samo spravno slovesnostjo, spet začela dvigovati glave. Slovenska družba je v dvajsetih letih enaindvajsetega stoletja nevarno blizu vzdušja, kakršno je v teh krajih vladalo pred skoraj stoletjem. Grozi nam četrti veliki razkol – ki se bo, kot v sklepnih mislih opozarjata Spomenka in Tine, zgodil kot posledica državne avtokracije pod okriljem cerkvene teokracije.