Slovenski sen

Nova esejistična knjiga dvakratnega Rožančevega nagrajenca.

Esejistična knjiga Slovenski sen izhaja ob tridesetletnici slovenske osamosvojitve ter prinaša besedila, v katerih Štefančič s svojim kritičnim, prodornim in razmišljajočim esejističnim pripovednim stilom analizira različne fenomene Slovencev in slovenstva v tem obdobju.

Kot osnovo za posamezen esej in razmislek Štefančič pogosto vzame karizmatičnega Slovenca, denimo Aleša Debeljaka, ki »generaciji ni pustil, da bi pozabila, da je generacija«, potem pa preko njega analizira in razdela neko obdobje, pojav ali smer, ki je v zadnjih treh desetletjih (ali tudi več) pustila pomembno sled v slovenskem družbenem prostoru.

S svojim eruptivnim in eruditskim slogom Štefančič v tej knjigi izriše svojevrstno ogledalo, v katero se lahko ob svoji tridesetletnici (samo)kritično pogledamo Slovenci, pri tem pa njegov poudarek vseeno ostaja na nekaterih ključnih slovenskih ustvarjalcih, ki so zaznamovali naš čas, bodisi da gre za igralca Jerneja Šugmana in njegova filmska življenja, pisatelja Vitomila Zupana, ki si ga ne bi mogli izmisliti, četudi bi hoteli, filozofa Slavoja Žižka, ki ima s svojimi idejami pomemben vpliv po vsem svetu, Boštjana Hladnika, ki je v času globokega socializma uspel posneti svoj najradikalnejši film, Ivana Cankarja, kjer smo ob praznovanju stoletnice njegove smrti lahko na Slovence in Slovenijo pogledali na nov način, ali pa Tadeja Goloba in njegov najnovejši kriminalni roman, ki je obenem detajlni vpogled na slovensko družbo v času pandemije.

MARCEL ŠTEFANČIČ, jr. (1960), magister filozofije, je esejist in filmski kritik, avtor skoraj stotih knjig. V njih je popisal raznolik nabor tematik, od zgodovine svetovnega (Zadnji film, Če umrem, preden se zbudim) in slovenskega filma (Maškarada in Slovenski film 2.0), do družbeno angažiranih tem (Črna knjiga kapitalizma). V zadnjem desetletju je postal najprodornejši slovenski esejist, saj je bil kar petkrat nominiran za Rožančevo nagrado, dvakrat pa jo je tudi dobil za knjigi Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) in Ivan Cankar: eseji o največjem (2018). Ob tem je s svojim pripovednim slogom vplival na mnoge generacije filmskih kritikov in esejistov, saj v svojih knjigah in drugih besedilih na izviren način prepleta popkulturo in družbeno stvarnost.

»Vitomil Zupan je leta 1968, v neki svoji nikoli objavljeni ‘analizi’, rahlo šifrirano zapisal: ‘Pogled v prihodnost: varali smo se v preteklih napovedih, treba se je iz tega učiti; četudi bi kdaj prišlo do dvopart. in bi soc. smer na vol. izgubili, bi na naslednjih zmagala spet soc. smer, ker bi jo opozicija grobo zavrnila in v ljudeh bi se zbudilo z večjo močjo tisto, kar danes marsikdo ima za režimsko.’

Mar se ni v Sloveniji zgodilo natanko to? Mar nismo dobili večpartijskega sistema? Mar ni socializem izgubil? Mar ni opozicija socializma grobo zavrnila? Mar se ni zato v ljudeh z večjo močjo zbudilo prav tisto, kar je nekoč, v času socializma, veljalo za režimsko? Ja, varali smo se v preteklih napovedih.

Zupanov pogled v prihodnost je bil točen in oster kot krogla. Slovenije ni poznal le kot svoj žep, ampak jo je razumel onstran tega, kar je rekla – in kar je mislila.«

– iz eseja Zadnji slovenski legionar