Smrdokavra

Božidar je strašansko grd, če ne kar nagravžen, a nadvse zvedav in pameten dečko, Trandavilja je njegov totalni negativ: deklica nadzemske lepote, a tako zamaknjena in umaknjena v svoj svet, da jo imajo ljudje za neumno kot noč. On – ornitolog, ona – manekenka. In tu je še z bršljanom zarasla graščina, nenavadna babica, ki si za v posteljo vsako noč nadene bleščeč nakit, da ne bi zaradi nerabe ugasnil, sošolci, ki se posmehujejo zasanjani duši – in nad vsem nedosežno kraljestvo ptic, ki so ribe neba. Čas teče, kdo bi uganil, da se bo Božidar s svojo fizionomijo razvil v nonšalantnega donjuanovskega zapeljivca na najvišji ravni, medtem ko se plašni krasotici Trandavilji ne približa nihče. Kdaj, kje in kako se bosta srečala? Ker našla se gotovo bosta, saj smo vendar v pravljici ...

Hibridno delo, nekakšen pravljični roman za odrasle, v katerem avtorica preigrava Perraulta – imenitno, tankočutno, prefinjeno –, je v prvi vrsti ljubezenska zgodba, ki se izogne cinizmu, da bi povzdignila včasih težko razločljivo lepoto. Améliejino prasketajoče pero prižiga iskre bistroumne socialne satire in očarljive pravljice, ki šepeta, da je vse tisto, kar ljubimo, za nas tudi lepo in pametno.

Mediji o knjigi:

"Ljubezenska zgodba, ki se izogne cinizmu, da bi povzdignila včasih težko razločljivo lepoto."
– Lire

"Slastna pripovedka."
– Femme actuelle

"V bran lepoti." 
– Le Monde

"Améliejin jezik je sočen in izvrsten, metaforika pa izrazito izvirna in slikovita. Amélie Nothomb je zame kot bralko in kot prevajalko – prasketajoče pero. Njene besede se iskrijo in prasketajo kot ogenj, pobožajo in razveselijo te s toploto, hkrati pa te lahko do živega spečejo."
– Daša Helena Kobe, prevajalka

Odlomek iz knjige: 

Letenje brez nekaj drznosti nedvomno ne bi moglo obstajati. Na začetku nobena vrsta ni letela. Nekega dne, stotine milijonov let tega, si je neka živalica zamislila – in tudi poskusila uresničiti – te izvirne sanje. Človek na pionirje letalstva pogleda s povsem novimi, upravičeno vznemirjenimi očmi. Ali se spomnimo prvih živali, ki so tvegale življenje v tej nori prigodi? Res ne bi mogli reči, da niso imele nobene izbire. Človeška vrsta spada med tiste, ki so izbrale trdna tla pod nogami. 

Kakor se za pravo aristokracijo spodobi, letenje ni edini privilegij teh, ki so izbrali nebo – zasluge si lahko pripišejo tudi za rojstvo pesmi. Prav ptici se imamo zahvaliti za to, da si lahko predstavljamo tisto arhaično obliko jezika, ko sta bila glasba in pomen še zlita v eno. Le ubogi človeški možgani si lahko zamislijo nekaj takšnega kakor je larpurlatizem. Kos in slavček preprosto vesta, da je koncept lepote kot samostojne kategorije navadna traparija in da torej kot tak ne more obstajati. Tako izredno lepo pojeta preprosto zato, da bi karseda silovito poletela k odrešenju.