Smrt tragedije

Knjiga Smrt tragedije, z naslovom, ki namiguje na Nietzschejevo 'Rojstvo tragedije iz duha glasbe', že v prvih treh poglavjih opravi s tremi obdobji, v katerih je tragično dramsko pesništvo doseglo svoje tri vrhove: antika, elizabetinsko obdobje in francoski klasicizem s Corneillem in Racinom. Tragedija torej živi le v prvih treh poglavjih knjige: ostalih sedem poglavij pa poroča o umiranju - vendar ne samo o tem. Po eni strani tragedija umira, odkar je Racine napisal svojo zadnjo dramo, po drugi pa segajo vplivi grške in rimske antike, Shakespeare in njegovih sodobnikov ter obeh francoskih klasicistov še daleč naprej čez to točko, vse do Goetheja in Bücherja, njeni daljni odmevi pa celo do Ibsena, in še daljnejši, ki pa jih Steiner zavrača kot 'ropanje grobov', do modernih poskusov revitalizacije antičnega mita (Yeats, Hofmannsthal, Cocteau, T.S. Eliot).Steiner razume smrt tragedije kot katastrofo, kot bistveno osiromašenje človeškega duha. V svojih treh vrhovih, z vplivom na poznejša obdobja pa tudi drugje, je tragedija po Steinerjevem mnenju dosegla neki najvišji učinek, ki se je lahko sploh kdaj posrečil besedni umetnosti, neko 'zlitje gorja in radosti', saj gre za tožbo zaradi človekovega padca, ki pa jo spremlja veselje zaradi vstajenja njegovega duha.Georg Steiner (1929) je diplomiral na Univerzi v Chicagu, magistriral na Harvardu in doktoriral v Oxfordu. Poučeval je literaturo na raznih univerzah. Leta 2001 je postal gostujoči profesor na Nortonovi katedrali za poezijo na Harvardu. Ob Smrti tragedije (1961) so njegove najbolj znane knjige še: Tolstoj ali Dostojevski: poskus literarne vede po starem (1958), Jezik in molk: eseji o jeziku, literaturi in nečloveškem (1967), V Sinjebradčevem gradu: zapiski o ponovni definiciji kulture (1971), Eksteritorialno: članki o literaturi in o revoluciji jezika in prevajanja (1975), Resnične navzočnosti (1989), Brez strasti: eseji 1978-1995 (1996), Tiskovne napake: pregled življenja (1997), Gramatika ustvarjanja (2001). Steiner že od 1964 piše tudi pripovedno prozo, ki je zbrana v treh knjigah. Steinerjev odnos do literature in jezika je utemeljen na Goetheju, Heideggerju in Walterju Benjaminu, obenem pa je, paradoksalno, nagnjen tudi k ničejanskemu kulturnemu pesimizmu.