Spisi o Rusiji in krščanstvu

V osemdesetih letih 19. stoletja se je religiozni filozof Vladimir Solovjov (1853–1900) začel poglobljeno ukvarjati z vprašanjem združitve krščanskih Cerkva. V svojih zapisih je kritičen do delitev in razkolov v ruski družbi in tudi širše, v obsežnem delu Rusija in vesoljna Cerkev pa z naklonjenostjo piše o Rimskokatoliški cerkvi, saj je po njegovem prav ona znala ustvariti nedržavno svetovno organizacijo.

Solovjov je bil prepričan, da vzhodno in zahodno Cerkev kljub zunanji ločenosti družijo veliko pomembnejše mistične vezi. Trije pogovori so zadnje filozofovo delo, v katerem ta v literarni obliki razmišlja o problemu vojne, napredka in zla. Kaj sploh pomeni napredek? Je vojna vedno nekaj slabega? Kako se spopadati z zlom? Lahko zlo nastopa pod videzom dobrega? To delo je po eni strani preroško (Solovjov napoveduje premestitev svetovnega centra dogajanja na Daljni vzhod ipd.), po drugi strani pa pomeni tudi odmik od filozofovega zgodnjega optimizma in vere v možnost teokracije.