Sto let slepote

Sto let slepote, »zgodovinska freska slovenskega 20. stoletja«, je monumentalen roman, ki v razvejeno rodbinsko sago o družini Knap vpleta številne dogodke iz dejanske zgodovine. Pester nabor raznovrstnih likov je postavljen na ozadje rudarskih revirjev, od vzpona rudnikov do njihovega zaprtja, osrednji junak, slepi Matija, pa se rodi ravno v času, ko se začne družinska hiša zaradi rudniških izkopavanj pogrezati in je v zraku grožnja apokaliptičnega konca.

Zgodba se odvrti v natanko stotih letih (1900–2000), od vzpona rudnikov do njihovega zaprtja. Osrednji junak romana, slepi Matija, pa se rodi ravno v času, ko se začne družinska hiša zaradi rudniških izkopavanj pogrezati in je v zraku grožnja apokaliptičnega konca.

Vzporednice s slovitim Márquezovim romanom

V romanu bi zlahka našli vzporednice z Márquezovimi Sto leti samote, na kar namiguje že sam naslov in nekakšen mitski začetek zgodbe. Samo na videz imaginarno Podgorje je seveda povsem jasno razberljivo Zagorje, Matija pa deluje kot nekakšno »historično platno«, na katero se odslikava celotno dogajanje.

Družbena matrica, slovenski svet v malem

V tej obsežni epski kroniki s pestrim naborom raznovrstnih obrazov in likov je izredno sugestiven in slikovit tudi prikaz številnih osebnih usod. Tako roman skozi intimne zgodbe predstavi bralcu tudi glavne družbene, politične, socialne in ekonomske preobrate preteklega stoletja.

Kmetje so postajali proletariat. Rovi so dajali, a tudi požirali, rudniki so se odpirali in zapirali. Skozi rodbino Knapovih spoznamo celotno paleto človeških verovanj, prepričanj, nagnjenj in čustev in tudi družbeno prelomne trenutke. Družba se je spreminjala, z njo pa politična usmeritev in ureditev.

Slepota tudi kot družbeni pojav

Matijevo mesto v izjemno izrisani pripovedi ostaja enako odprto kot vloga slepote: ali gre res »zgolj« za sto let Matijeve slepote? Ali pa morda kar za družbeno slepoto, ki je zaznamovala 20. stoletje? Slepota je namreč po mnenju avtorja tudi družbeni pojav, zlasti ko »ko vidimo, kam 'razvoj' pelje naravo in skupnost«, česar večinoma nočemo videti. Pisatelj Roman Rozina Roman Rozina (1960) že dolgo publicistično deluje v Zasavju, v zadnjem poldrugem desetletju pa se je aktivno začel ukvarjati s pisanjem leposlovja ter v tem času objavil pet romanov in štiri knjige kratke proze. Za romana Štirje v vrsto (2011) in Zločin in ljubezen (2016) je bil nominiran za kresnika, za Županskega kandidata Gamsa (2014) pa je prejel nagrado modra ptica. Z romanom Sto let slepote je izpisal doslej najambicioznejše delo in prejel veliko književno nagrado kresnik za leto 2021.

Mediji o knjigi:

»Roman Sto let slepote priča o izjemni moči pisateljeve pripovedi. Saga o rodbini Knap z množico zgodovinskih referenc prerašča v monumentalno fresko slovenske družbe v 20. stoletju, je o delu Romana Rozine, katerega naslov spominja na sloviti magičnorealistični roman Gabriela Garde Marqueza Sto let samote, zapisala literarna kritičarka in esejistka Julija Uršič.« - Delo

Roman Rozina (1960) je samostojni književnik in dobitnik nagrade kresnik 2022. Na Izlakah je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji in je zdaj samostojni književnik. Od 1997 se ukvarja s publicistiko, povezano z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo, napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za roman Županski kandidat Gams je prejel modro ptico (2014), dvakrat je bil nominiran tudi za nagrado kresnik (2011, 2017).

Nagrade:
2014 - nagrada modra ptica za roman Županski kandidat Gams
2022 - nagrada kresnik za roman Sto let slepote