Struktura umetniškega teksta

Lotmanova knjiga Struktura umetniškega teksta je leta 1970 izšla kot dopolnjena različica njegovih Predavanj o strukturalni poetiki (1964). Delo, ki je v drugi polovici šestdesetih let 20. stoletja nastajalo kot eden zadnjih poskusov celovite znanstvene razlage mehanizmov delovanja umetnosti in literature, je lahko tudi navdih za sodobno obravnavo književnosti. Avtor je v tej knjigi strnil vse, kar je o literaturi in o drugih umetnostih zmogla povedati tako imenovana »strukturalna poetika«. Ta se je človekovega umetniškega osmišljanja stvarnosti sicer res lotila kot znakovnega fenomena, torej kot nečesa, kar naj bi bilo mogoče opisati tako, da opišemo zakonitosti delovanja posameznih kodov, ki jih literatura in preostale umetnosti uporabljajo, vendar je to izhodišče nadgradila tudi ob upoštevanju dejstva, da je umetnost kot način znakovnega osmišljanja sveta v marsičem posebna. Prav poskus razložiti te posebnosti je Lotmana najprej vodil v opustitev obeh klasičnih strukturalističnih redukcij (sinhrono in kod na račun diahronega in konkretnega teksta), nato pa v razkrivanje dinamičnih znakovnih odnosov med jeziki in tekstom, ki naj bi odlikovali znakovni prostor umetniških modelov dejanskosti.Modelu umetniškega teksta, ki ga je izoblikoval v Strukturi umetniškega teksta, se Lotman kljub nekaterim manjšim dopolnilom ni odrekel tudi v nadaljevanju svoje znanstvene poti. še več, v poznejših kulturoloških kontekstualizacijah je nekatere značilnosti umetniških besedil v okrnjeni obliki odkrival tudi v preostalih kompleksnih tekstih kulture. Do konca je ohranil tudi vero, da je naloga raziskovalca (in bralca) rekonstrukcija pomenov v kompleksni strukturi teksta in da branje ni zgolj individualna subjektivna konstrukcija. Ravno vera v tekst lahko pomeni spodbudo in izziv sodobni literarni vedi v času, ko ta išče nove načine in poti za premislek literarnega.Znameniti ruski filozof in semiotik Jurij Mihajlovič Lotman se je rodil leta 1922 v Sankt Peterburgu. Na tamkajšnji univerzi je študiral filologijo pri Vladimirju Proppu. Po doktoratu leta 1961 je postal profesor na tartujski univerzi in tam deloval do smrti leta 1993. Njegova dela so prevedena v večino svetovnih jezikov in danes veljajo za humanistično in literarnovedno klasiko.KAZALO: 1. Umetnost kot jezikUmetnost med drugimi znakovnimi sistemiPojem jezika v besedni umetnostiO mnoštvu umetniških kodovO velikosti entropije umetniških jezikov avtorja in bralca2. Problem pomena v umetniškem tekstu3. Pojem tekstaTekst in zunajtekstovne strukturePojem tekstaHierarhičnost pojma tekstaJezikovni slikovni znak (podoba)4. Tekst in sistemSistemsko in nesistemsko v umetniškem tekstuVečplastnost umetniškega tekstaPrincip strukturnega preklopa v zgradbi umetniškega teksta»šum« in umetniška informacija5. Konstruktivni principi tekstaParadigmatična os pomenovSintagmatična os v strukturi umetniškega tekstaMehanizem znotrajtekstovne semantične analize6. Sestavine in ravni paradigmatike umetniškega tekstaPoezija in prozaPrincip ponavljanjaPonavljanje na fonološki ravniRitmična ponavljanjaPonavljanje in pomenPrincipi segmentacije pesniške vrsticeProblem metrične ravni verzne struktureSlovnična ponavljanja v pesniškem tekstuStrukturne značilnosti verza na leksično-semantični ravniVerz kot melodična enotnostVerz kot semantična enotnostNadverzno ponavljanjeEnergija verza7. Sintagmatična strukturna osFonološki nizi v verzuSintagmatika leksično-semantičnih enot8. Kompozicija jezikovnega umetniškega delaOkvirProblem umetniškega prostoraProblem sižejaPojem likaO posebnostih umetniškega svetaLik in značajKinematografski pojem »plan« in literarni tekstGledišče tekstaVzporednost raznovrstnih sestavin kot kompozicijski princip9. Tekst in zunajtekstovne umetniške struktureRelativnost protistave teksta in zunajtekstovnih strukturTipologija tekstov in tipologija zunajtekstovnih vezi Prevod: Borut Kraševec