Svoboda in prepoved

Mihail Riklin (1948, Leningrad) je ruski filozof, kulturolog in prevajalec, 'eden glavnih in neutrudnih posredovalcev zahodne filozofije ruskemu bralcu', kot ga je označila njegova tragično umrla žena, umetnica Ana Alčuk.Študiral in doktoriral je v Moskvi, kjer se je tudi prvič zaposlil kot asistent na Filozofskem inštitutu Akademije znanosti ZSSR. Predaval je na številnih tujih univerzah, zadnja leta je tesneje sodeloval s Humoldtovo univerzo v Berlinu, v zimskem semestru 2014/2015 je deloval kot raziskovalec na kölnski univerzi. Zase pravi, da je učenec M. Mamardašvilija in J. Derridaja.Teme, ki ga najbolj privlačijo in se jih loteva že v svoji prvi knjigi Terorologike (1990), so fenomen zavesti in govora, kolektivnih teles ter kulture v obdobju terorja.Riklin ugotavlja, da se teroristični univerzum opira na tri stebre: na neobčutljivost oziroma sledenje svojim nagnjenjem, na občutje osamljenosti ter na primat transgresije pred užitkom. To so tudi tri temeljne lastnosti sovjetske in protisovjetske družbe.Riklin ves čas vztraja pri neistovetnosti komunističnega in nacističnega terorja ter, posledično, njune krivde: prva privzema obliko psihotičnega govora, ki prežema sodobno rusko literaturo, druga pa obliko depresivne nevroze. O psihotičnem in halucinogenem potencialu postsovjetskega vsakdanjika govori v Času diagnoze (2003), o razsežnostih postsovjetskega religioznega patriotizma in fašizma pa v knjigi Svastika, križ, zvezda vodene demokracoije (2006).Čeprav Riklin v delu Svoboda in prepoved, s katerim ga prvič predstavljamo slovenskemu bralcu, govori predvsem o ruski kulturi in njenem spopadanju s fizičnim in intelektualnim terorjem, je problematika terorja in kulture aktualna vsakič znova, za Slovence zaradi naše polpretekle zgodovine toliko bolj.