Tadeja Brankovič

O notranji iskri veselja do življenja, ki jo šport  prebudi in neguje, ko se v življenju pojavijo bistveno pomembnejše težave, kot je npr. pozabljena puška na štartu tekme. Knjiga nas popelje v zgodbo, ki ni enostavna zgodba o uspehu, temveč izris predanosti, povezanosti, prizadevnosti in potrpežljivosti. V njej najdemo veliko iztočnic za pogovor z mladimi. Od športne priprave, usklajevanja šole in športa do finančne pismenosti in miselne moči v trenutkih nezgod, poškodb ali bolezni. Vsake olimpijske igre imajo svoj naboj. Če imaš kot športnik srečo, da se udeležiš kar štirih olimpijskih iger, ima potem peta, tista, na kateri tekmuješ za svoje življenje, popolnoma neprimerljiv pomen.

»Vsaka olimpijada je zame zmaga. Štiri olimpijske igre so merile rezultat na štoparici. Peta ne meri hitrosti. Naučila me je zavedanja, da je vse minljivo. Da smo minljivi tudi mi. Zato je potrebno živeti. Vsak dan, vsako minuto, vsak trenutek. Biti hvaležen za vse, kar imaš. Ni vse samoumevno. Treba je zaupati vase in se imeti rad. Se smejati in čutiti radost. Biti ponosen nase, ker ni vse samoumevno. Spoštovati sebe in vztrajati. Biti optimističen in pozitiven. Strahu reči adijo in dihati. Vse mine, vse se postavi tako, kot mora biti. A stati na koncu pete olimpijade na Olimpu, z zavedanjem, močjo in občutkom, da sem tu, je olimpijska medalja brez vrednosti.«