Tehno

Tu-bit tehna je na trenutke skrajno tesnobna bit, vendar pa, kot da bi hotela pesnica s tem nekaj povedati, iz prvega dela zbirke prevladujoča "trdna" naracija proti koncu začne razpadati in se lomiti v nekakšen razpotegnjen in odprt brejk bit brez pik na koncu.

Pred nami je peta knjiga Ane Pepelnik Tehno, katere naslovna pesem je po objavi na spletu postala ena najbolj znanih pesmi v slovenski sodobni književnosti. Vsekakor pa je močno presegla pregovornih 150 pesniških bralcev. Če je prejšnja knjiga avtorice nastajala Pod vtisom življenja drugih knjig, je lep del nove nastal pod vtisom pepela avtoričine neposredne eksistence.

Tehno spregovori o poporodni depresiji, misli na samomor, tesnobi, vendar tudi o zmagi vere, upanja in ljubezni. Tu-bit tehna je na trenutke skrajno tesnobna bit, vendar pa, kot da bi hotela pesnica s tem nekaj povedati, iz prvega dela zbirke prevladujoča "trdna" naracija proti koncu začne razpadati in se lomiti v nekakšen razpotegnjen in odprt brejk bit brez pik na koncu.

Tehno, ki ga (po)ustvari avtorica, namreč ni prostaško monotona in živčna plesna glasba, temveč, banalno rečeno, stalni notranji ritem srca; bit, ki ga zaslišimo, ko ostanemo zaprti v gluhi sobi; razlivanje večjih zajemov zraka po ambientalno-ritmični predsobi tesnega prostora-časa in prebitja tesnobnih čustev-misli.

O AVTORICI

Ana Pepelnik (roj. 1979) je pesnica in prevajalka. Pri Lud Literatura je izšla njena opažena, prva pesniška zbirka Ena od varijant kako ravnati s skrivnostjo (Prišleki, 2007) in pozneje še dve: Utrip oranžnih luči na semaforjih (Prišleki, 2009) in Cela večnost (Prišleki, 2013). Njeni najnovejši knjigi sta Pod vtisom (2015) in Tehno (2017). Prevaja v glavnem iz ameriške književnosti (nazadnje Sylvio Plath in Jamesa Tata), pa tudi v angleščino. V ZDA je izšel njen prevod (skupaj z Matthewom Rohrerjem) knjige Toneta Škrjanca Koža (Skin). Sodelovala je pri mednarodnem projektu pesnic Metropoetica.