Teorija praznine

Njegove pesmi so prevedene v več kot deset jezikov, je prejemnik nagrade sklada Kościelskih in nagrade Josifa Brodskega Zeszytov Literackih, uveljavil pa se je tudi s prevodi Stéphana Mallarméja in Arthurja Rimbauda. Prevajalka Jana Unuk razlaga: »Pesmi Tomasza Różyckega iz Teorije praznine lahko beremo kot poročilo o življenju v slikovitih epizodah, ki nas kot v vrtinec vpotegne v bogati svet avtorjeve pesniške domišljije. Różycki svet opisuje z rahločutno pozornostjo in z živim zanimanjem za detajle.

Upesnjuje ljubezen, smrt, potovanja, spomine in otroške sanje o eksotičnih deželah, pa tudi pojave iz zgodovine, čtiv, moderne znanosti in aktualne družbe. Pogosto slika pokrajino, ob različnih časih in v različnih meteoroloških okoliščinah, vendar to niso samo melanholične podobe zunanje resničnosti, temveč istočasno izvir čudenja in izhodišče za filozofski razmislek, v njihovem osrčju pa se nezgrešljivo razpira transcendenca. Druga stran opisa konkretnosti so sanje, fantazije, halucinacije, groteska ... Posebno pomenljive so pesmi, ki odstirajo vpogled v (avto)poetiko, postopek pesnjenja in njegov formativni vpliv na pesnikovo osebnost, v razponu med skoraj obsedenostjo in popredmetenostjo pogleda od zunaj, ki zaznava zgolj fizično postavljanje črnih pack na beli papir. Kljub klasični, urejeni obliki pesmi Różyckega doživljamo kot izjemno moderne, saj kot na filmski trak beležijo sprotni trenutek.« 

Pesnikova teorija praznine, do roba napolnjena z odsotnostjo, je polna vprašanj o minljivosti, obstoju in o tem, kaj pride po njem. Pri tem ni obupana ali prestrašena, temveč se pogosto zasanjano ozira za mogočim, za tistim, kar čaka za obzorjem, na bregu jezera, na papirju med črkami. »Malo spim, malo pa berem, / toda konec še vedno odlagam na jutri«, priznava subjekt, ki se včasih zbudi na praznem čolnu sredi reke, spet drugič pa nam zaupa, da je nesmrtnost leteča riba. Prav tako se dotakne vprašanja pripadanja, pa ne samo nekemu narodu, temveč okolju, trenutku, stolpnicam, trgovinam, znanem in neznanemu, svetu in antisvetu. V času preobremenjenosti z izbiro in naphanostjo informacij in materiala se subjekt raje izmika otipljivemu ter se zateka v svet skoraj uporniškega vitalizma, ko si želi včasih malo znoreti in vse pustiti za sabo – s tem misli tudi na evropsko zgodovino, ki nas hočeš nočeš določa, a včasih predstavlja pretežko breme. Izjemno!

Poljski pesnik, prozaist in esejist Tomasz Różycki (1970, Opole) je diplomiral iz romanistike v Krakovu. Živi v Opolu, kjer uči francoščino ter vodi delavnice kreativnega pisanja na tamkajšnji univerzi. Izdal je vrsto pesniških zbirk, med njimi Animo (1999), Svet in antisvet (2003), Kolonije (2006), Črke (2016), Kapitana X (2020) in Čebelarjevo roko (2022), pesnitvi Dvanajst postaj (2004) in Ilija (2021) ter roman Bestiarij (2012). Tudi prevaja iz francoščine, mdr. Stéphana Mallarméja in Arthurja Rimbauda. Prejel je nagrado sklada Kościelskih (2004) in nagrado Josifa Brodskega Zeszytov Literackih (2006). Njegove pesmi so prevedene v več kot deset jezikov, mdr. v angleščino, italijanščino, nemščino in srbščino.