Tri postaje

Pesniška zbirka Tri postaje Jureta Jakoba, ki ga poznamo le po nekaj objavah v literarnih revijah, je domišljena celota. Avtentična pisava, predvsem dolgi, strnjeni verzi, kot jih poznamo od Walta Whitmana in na Slovenskem od Edvarda Kocbeka naprej, pa gostota imaginarnih pogodb, že skoraj slik, ki so Jakobova izborna pripovedovalska moč, ter eksistencialna napetost, s katero so presejani njegovi verzi, so temeljna določila Jakobovih pesmi.Obilno besedišče, ki mu pesnik ne pusti, da bi ušlo kontroli hotenja pesmi, je preprosto, vendar bi na ravni zgolj prepoznavanja tihožitnih podob ostalo znotaj dveh dimenzij - bistveno razsežnost Jure Jakob vnaša z artikulacijo pripovedovalčevih stanj, ki niso zapisovanja "psihičnih vsebin" ali odnosov pesniškega jaza do realnega sveta: melanholična koprena je pesniku najustreznejša strategija, s katero zavija svojo recepcijo sveta.Jakobova po večini neurbana pesniška geografija spominja na murnovsko, zadržana lirskost, zaznavna v večini njegovih pesmi, sicer v navidezni opoziciji z obliko in fakturo verza, ki je pripovedni, ga postavlja med lirsko izročilo, a oboje presega s pesniško držo, ki ni utemeljena ne v moralizmu, ne v nezavezujoči besednozvočni konverzaciji, ne v ideologiziranju osebnih eksistencialnih praks (to je praviloma praksa razvpitih pesniških primerkov pri nas) - kakor da Jakobova pesniška intenca ni "spet enkrat na novo ubesediti ta svet" in s tem bralcu sporočiti, v kakšnem stanju ta svet je, temveč izrekanje stanja stvari in izrekanje stanj ranljivega modernega človeka: brez patosa, brez samoljubne vasezagledanosti in brez univerzalnih receptov za preživetje.(Marijan Pušavec)