Triglavske poti

Samo Rugelj, urednik, založnik in publicist, (so) avtor mnogih knjig, med drugim tudi Delaj, teci, živi in Ultrablues, se v svoji novi knjigi Triglavske poti odpravi na dolgo časa odlagano pustolovščino: s prijateljico iz mladosti se namenita v sproščenem, zložnem in vztrajnem pohodnem tempu v dobrem dnevu priti iz Ljubljane na vrh Triglava.

Pot ju vodi čez griče in doline, čez hribe in soteske, obenem pa je to potepanje, mešanica potopisa, eseja in osebnih spominov, za avtorja tudi odlično izhodišče za razmislek o blagodejnosti hoje kot najbolj naravnem človekovem gibanju in njegovih dosedanjih vzponih na najvišji slovenski vrh, ki je v marsičem zaznamoval njegovo življenje. Knjiga Triglavske poti je svojevrstna oda naravi in prijateljstvu, ki vas popelje v osrčje slovenskih gora in življenja z njimi!

»Po naslovu in začetnih taktih branja najnovejšega Rugljevega dela se zdi, da je v ospredju mogočni in opevani Triglav. Vendar pa se v nadaljevanju vse bolj izkazuje, da je to avtor sam, s svojim hrepenenjem in željami, notranjimi boji in strahovi ter z razmerjem do svojih bližnjih, s katerimi poskuša deliti tisto, kar je nekoč dobil od staršev - ljubezen in občudovanje gora. Prijetno in osvežujoče branje, ki bo obogatilo slovenski knjižni trg, nedvomno pa tudi planinsko literaturo.
– Vladimir Habjan, urednik Planinskega vestnika

O AVTORJU

SAMO RUGELJ (1966), publicist, urednik in založnik, je ljubiteljski pohodnik in hribolazec že od malega. Včasih se je po hribih in dolinah preganjal z očetom, mamo in sestro, sedaj se večinoma z ženo in svojimi otroci, včasih pa kam skoči tudi sam ali s svojimi prijatelji. Ne glede na to, da je še mlad, ima za seboj skoraj pol stoletja planinarjenja, v tem času pa se je nabralo tudi lepo število vzponov na Triglav v najrazličnejših časovnih obdobjih in različnih družabnih kombinacijah. Knjiga Triglavske poti o njih spregovori na malce drugačen način – med unikatnim pohodom na najvišji slovenski vrh.

»V Sloveniji obstajajo posamezniki in skupine, ki se od doma proti Triglavu odpravijo peš ali s kolesom. Prodajalec pijače na vrhu Triglava mi je svojčas razlagal, da je ena skupina tisto sezono na vrh prišla s Primorskega. Drugi so s Koroške pot nanj zastavili prek grebena Karavank, spet tretji se je nanj povzpel mimogrede, med svojo kolesarsko turo iz Srbije proti Španiji. Ko sediš na vrhu in se razgleduješ naokoli, se ti Triglav začne izrisovati v prav posebni perspektivi: kot svojevrstni romarski epicenter Slovencev in drugih planincev, ki v izvirnem pohodu nanj iščejo lastne odgovore na izzive svojega gibanja in tudi bivanja nasploh.

Ob omembi Triglava se vedno zdrznem. Vedno trznem. Vedno se spomnim, da je čas, da je treba spet gor. Vedno začutim, da me kliče. Sicer morda sedim v pisarni in gledam v ekran, vendar si lahko, kot s kakim sofisticiranim računalniškim programom, vizualiziram vso pot do Triglava. Vsak vzpon, vsako dolino, vsak kilometer. Voham njegov zrak, po licih čutim pihanja vetra z njegovega vrha, njegove meglice mi solzijo oči.
Triglav. Vem, da je tam nekje.«
– iz knjige