Učinek medenih tednov

Recenzija knjige Učinek medenih tednov

Učinek medenih tednov je knjiga, ki nas pelje v ozadje odnosov in tega, kaj se z nami dogaja v njih na fizični in energijski ravni. Z biološkega vidika razlaga, kako se ujamemo po vibraciji, kaj se dogaja v našem telesu ob zaljubljenosti, kako naše nezavedno vpliva na odnose, ki jih formiramo in živimo, ter kako je mogoče ohranjati »učinek medenih tednov«. Čeprav se to sliši čudežno, naj takoj povem, da ni. Po mojem razumevanju se ohranjanje takih odnosov lahko zgodi le ob dvigu zavedanja obeh posameznikov, kjer vsak predela svojo osebno senco. Takrat ljubezni ne iščemo več zunaj sebe, temveč jo živimo od znotraj navzven.

Zreli ljudje se ne zaljubljajo?

V zadnjem času sem večkrat naletela na zgornjo trditev in razmišljala o njej. Bruce Lipton v knjigi razloži biološke odzive, ki se sprožajo ob zaljubljenosti in iz katerih je prepoznati, da bi bilo skoraj nemogoče zares nadzorovati te telesne odzive. Oseba morda ohranja idejo o tem, da ima nad tem nadzor. Morda se s tem celo zavira pri resnični odprtosti za vsa čustva, vendar se zaljubljenost na neki ravni vseeno dogaja. 

Je pa gotovo res, da večja čustvena zrelost, globlje zavedanje sebe in življenjske izkušnje botrujejo temu, da se čustveno zreli ljudje vedejo ob zaljubljenosti drugače kot tisti, ki niso tako zreli. Tudi če se odvijejo kemični procesi v telesu, ne izgubijo sebe, znajo ohranjati svojo resnico in svoje osebne meje. Vendar to še ne pomeni, da jih zaljubljenost ne doleti. Osebno menim, da bolj ko je oseba trdna v sebi in avtentična, manj se »boji zaljubiti«. 

Zaljubljenost je torej faza, ki jo je najbolje sprejeti kot del generiranja odnosa, tako kot vse ostale faze. Če le ohranimo zavedanje, da je minljiva in da smo pod vplivom hormonov, in nasploh ohranjamo zavedanje ter pozornost tudi onstran telesnega fizičnega dogajanja, si je lepo dovoliti »jadrati« na krilih kemikalij ta omejeni čas.

Pomembno je, v kakšnih odnosih živimo – tudi za naše zdravje

Naši možgani prek zaznavanja okolja in iz notranje klime neprestano ustvarjajo realnost.  Ob tem, kar vidijo in doživljajo, se izloča veliko različnih hormonov, od dopamina, oksitocina, vazopresina (ki spodbujajo prijetnejše počutje) do stresnih hormonov (kortizola, citokina, histamina). Avtor v knjigi poljudno razloži, kako okolje vpliva na naše zdravje, in pravi »da zdravo okolje vodi k zdravim celicam, bolno pa k bolnim«. V neki raziskavi so genetsko identične celice razdelili v tri različne posode in dokazovali, kako je vpliv okolja določal njihovo izraznost naprej. Kaj to pomeni za naše življenje? Da so odnosi, ki jih izbiramo in sestavljajo vpliv iz okolja, še kako pomembni. 

Odnosi nas načeloma lahko v vsakem primeru podpirajo – če so zahtevni in pritiskajo na naše nerazrešene bolečine, nam pomagajo hitreje rasti skozi svoje ovire. Če so sprejemajoči in podpirajo naše pozitivne kvalitete, pa nam s tem pomagajo rasti na drug način. Pomembno se je zavedati, da potrebujemo tudi odnose te druge vrste in da ni možna zgolj rast skozi bolečino. Ko predelamo večino svojih omejitev na osebni ravni, nas nekonstruktivni odnosi iz preteklosti lahko zgolj vodijo nazaj v stare vzorce, ki jih je tako še zahtevnejše presegati oziroma ohranjati zavedanje onstran starih dinamik.

Resnično izpolnjujoči odnosi so sestavljeni iz dveh oseb, ki sta v večini predelali svojo osebno senco in ljubezni ne iščeta več zunaj sebe

Odnosi so živa »stvar«, nanje pa imamo največji vpliv prav prek svoje osebne rasti. Ko se spremenimo, privlačimo drugačne ljudi (kar je v knjigi znanstveno razloženo prek valovanja glasbenih vilic) oziroma se do ljudi vedemo drugače, kar prinaša spremembe (pogosto »v plus«).

Bruce Lipton skozi celotno knjigo ranljivo deli svoje osebne zgodbe »iskanja ljubezni« v partnerskih zvezah. Na koncu je spoznal partnerko, s katero sta ustvarila izpolnjujoč odnos, ki traja že več kot dvajset let. Skozi zgodbo sem prepoznala njegovo pot preseganja notranjih omejitev in vzorcev (čemur po Jungu rečemo osebna senca), ki je vodila k temu, da je privlačil drugačno osebo. Sam pravi, »da žlahtni plini privlačijo žlahtne pline«. Kar je zame najbolj izstopalo, je bilo to, da se je spremenilo njegovo pojmovanje ljubezni – ljubezni ni več iskal od zunaj na način, da bi nujno potreboval partnerski odnos, temveč jo je toliko razvil v sebi in do sebe, da jo je živel od znotraj navzven. Lepo je bilo brati z znanostjo podkrepljene izjave nečesa, kar sem izkustveno spoznala tudi sama. Krepitev ljubezni do sebe je lahko dolgotrajen proces dela na sebi, vendar se z njenim jačanjem odpira potencial Ljubezni v nas, odpira se naše srce. Ljubezen je zame vrednota in kvaliteta, ki je onstran zgolj osebnosti, izhaja iz transpersonalnega jaza. Lahko bi rekli, da je del našega potenciala. Ko predelamo omejitve ega in se ta razvije v zdrav oziroma avtentičen jaz, ne potrebuje »krpanja lukenj« od zunaj. Živi Sebe od znotraj navzven. Zadovoljen je s tem, kar je, četudi ni popoln. Ker ne nosimo več toliko potlačenih vsebin in bolečin, tudi drugi nanje ne morejo več pritiskati v enaki meri in začne se odpirati ljubezen v večji meri, saj dobi več prostora. Takrat sama rečem, da postane ljubezen naš notranji podstav zavedanja, ki ga želimo deliti s svetom na različne načine (prek doprinosa drugim, pomoči itd.), odnosi pa postanejo le ena izmed strategij.

Ko ljubezen imamo in jo zmoremo dajati, ko izhajamo iz polnosti, ne iz praznine, takrat lahko v odnosih delimo te aspekte in energijo namesto zavednih ali nezavednih vsebin našega ranjenega jaza. Bruce to imenuje »učinek medenih tednov«, saj se naš notranji stav, ki je sedaj povsem drugačen, v stiku z drugimi tudi drugače, bolj pozitivno odraža. Ko se najdeta dva človeka, ki ljubezen imata, se ta z deljenjem podvaja in plemeniti. Četudi pridejo težave, se te rešuje iz drugačnega prostora sebe oziroma iz višjega stanja zavedanja. 

Učinek medenih tednov je tako posledica – posledica notranjega ravnovesja, sprejemanja sebe (in tako tudi drugih), ljubezni najprej do sebe, notranje polnosti in zadovoljstva najprej s svojim življenjem. Šele ko smo zares takšni, lahko te aspekte živimo. In kot pravi Bruce – brez skrbi, takrat se »taki plini« najdejo med sabo. (Tako kot se najdemo v nepredelanih travmah in vzorcih, kar marsikdo med nami prav tako pozna, je tako? :))

Knjigo priporočam vsem, ki vas zanimajo biološke razlage in pogledi na to, kaj se dogaja z nami v odnosih. Všeč mi je avtorjev konkreten in šaljiv način pisanja – kljub resnim temam te večkrat nasmeje.

Avtorica recenzije je Anita Gomezel.  Univ. dipl. socialna pedagoginja, terapevtka transpersonalno kognitivne terapije (TCT®), N.A.R.M travma terapevtka, učiteljica Jasne/Nenasilne komunikacije ter ustanoviteljica programa Zaživi Sebe®. Več o njenem delu izveste na: https://osebni-razvoj.si/