Ukročeni ogenj

Prek svoje inovativne hipoteze nam Wrangham izjemno nazorno prikaže, kako je bil ravno premik od surove k toplotno obdelani hrani odločilni dejavnik silovitega človeškega razvoja. Ko so se naši predniki privadili na uporabo ognja, se je človeštvo razvilo do današnje podobe. Z uživanjem kuhane hrane se je namreč naš prebavni sistem skrčil, naši možgani pa so se povečali in okrepili, kar je ohranilo energetske potrebe našega telesa na približno enaki ravni. Čas in energijo, ki smo ju prej porabili za prežvekovanje surove hrane, smo odtlej lahko namenili lovu in skrbi za dom.

Ukročeni ogenj skozi poglobljeno, a sijajno berljivo antro­pološko analizo poveže prehranjevalne navade naših prednikov z današnjimi, s tem pa v novi luči prikaže zgodbo o tem, kako smo lahko postali tako družabna in inteligentna bitja. Ta knjiga prinaša izvirno nadgradnjo človekovega evolucijskega razvoja ter bo ogrela vsakogar, ki ga zanimajo naši pradavni izvori, saj so ti pripeljali do današnje podobe človeka in njegovega sedanjega prehranjevanja.

IZ KNJIGE:
»Živali se prehranjujejo s presno hrano. Se lahko tako prehranjuje tudi človek? Po ustaljenem prepričanju se lahko. Zdi se tudi povsem logično, saj se tako prehranjujejo vse živali, človek pa je konec koncev prav tako žival. Veliko presnih živil je povsem užitnih – od jabolk in paradižnikov do ostrig, tatarskega bifteka in razno­vrstnih rib. O presni prehrani kroži veliko pripovedi. Marco Polo je zapisal, da naj bi mongolski bojevniki v 13. stoletju jezdili po deset dni skupaj, ne da bi zakurili ogenj. Prehranjevali so se s krvjo svojih konj, ki so jo pridobili tako, da so jim prebodli veno. Konjenica je prihranila na času, ko je jezdila, ne da bi se ustav­ljala za kuho, poleg tega bi ogenj sovražniku lahko izdal njen položaj. Možem tekoča hrana ni bila všeč in so se veselili kuhanih obrokov, ko hit­rost napredovanja ni bila odločilna, ni pa videti, da bi jim kaj škodilo. Ob takšnih pripovedih se zdi, da je kuhanje le razkošje, ki ni pomembno za naše biološke potrebe. Ta knjiga bo pokazala, da ni tako.«

Richard Walter Wrangham (1942) je britanski antropolog in primatolog iz Leedsa. Že dolgo živi v Združenih državah, kjer predava biološko antropologijo na prestižni univerzi Harvard, kot avtor pa je znan predvsem po študijah šimpanzov, družbenih sistemov primatov, evolucijske zgodovine človeške agresije, kuhanja in tako imenovane »samo-udomačitve« človeka. Napisal je že več mednarodno odmevnih del, zadnja med njimi je The Goodness Paradox (Paradoks dobrote) iz leta 2019. Knjiga Ukročeni ogenj: kako smo s kuhanjem postali ljudje je njegovo najbolj znano delo in prvi prevod tega nadvse relevantnega avtorja v slovenščino.