Umetnik, ki se je igral z luno

Ali lahko človeka, ki se je zavestno odločil, da bo z nekom ostal, in ne naredi ničesar, da bi to umazal, hrepenenje po drugem, neizživetem spremlja vse življenje? Te lahko to uniči?

»Luna me je zgrabila in kot Umetnika pocuzala in sem se skupaj z njim spraševala, kaj, za vraga, ima za bregom. In skozi tista troja vrata sem vstopala z njo z istim strahom, dokler me ni zadelo kot strela.
Da sem ji podobna, da ves čas nekaj hočem, in da moje hrepenenje tuli z isto silo.
Pogled od zunaj, od znotraj, dober roman!« – Zvezdana Mlakar

***

»Ime mi je Ema. Zasvojenka sem. Z besedami in odnosi. Drogiram se dnevno. Ne morem drugače. Če si odvzamem dnevno dozo, je še težje. Slast besede je lahko zelo kruta. Slast odnosov tudi.
Vsak dan hodim v hribe, da me ne zdrobijo. Tudi tečem. Bosa, ampak to je že druga zgodba.
Živim v leseni hiški na hribu. Rada imam mačke. Okoli hiše sem jih oni dan preštela 12 ...« – Avtorica

»Prebral sem knjigo…….običajno ne berem knjig, ki so namenjene ženskam, vendar me je matral firbec, saj sem od prijateljice slišal, da je knjiga čudovita. Bil sem presenečen nad izpopolnjenim jezikom, napisano subtilno in z občutkom. Sem pa prepričan, da so nekatere ženske po stopnjevanju napetosti med Luno in Umetnikom pričakovale več v smislu »akcije«, ki jo umetnik ni in ni začel. To pa ni značilnost »pravega moškega«. Navijam za nadaljevanje v drugi knjigi. Vidim pa sporočilnost knjige, da si ženske upajo odpreti in povedati najbolj skrite želje.«

Marjan Ogorevc  

Pismo bralke:

Draga Luna

Nisva se srečali, a vendar sva si na nek način po srčnih vezeh blizu. Zato ti bom napisala iskreno svoje mnenje  o knjigi, moje doživljanje.

Začetek knjige me je pritegnil. Zlasti prve strani, doživljanje v bolnici.  Nato se začne Lunino iskanje, hrepenenje. Umetnik ni opisan kot kakšna karizmatična oseba, občutek sem imela, da si ga je Luna ustvarila, ker ga je potrebovala.  Zato prenaša tudi njegovo  nepredvidljivost, tudi nesramnost. Ker je v letih, ko se ženska sprašuje: A to je moje življenje? A je to vse, kar lahko pričakujem?

Hvaležna, da ima otroke, zavedajoč, da ima moža, ki jo ima rad, hvaležna,  da ima ustvarjalno delo. In hkrati ob vseh obveznostih tudi preveč časa. Saj nima "redne" službe in ustaljenega urnika. V tem delu sem Luno razumela. Mož jo ima rad, a je vedno odsoten. Vedno so na prvem mestu njegovi projekti. Ob njih je On res On, tam se potrjuje. Ona pa si želi nežnosti, pozornosti. Želi ga ob sebi. In ker tega "po njeno" ne dobi, živi še v svojem svetu. In pogreva svojo bolečino, neizpolnjena hrepenenja. V glavi si vrti vsemogoče filme.

Ta del zelo razumem in občutim.

Toda tudi Luna se na nek način igra z umetnikom. Ne igra se samo on z njo. Izziva ga, se ponižuje, a v ozadju hrepeni po možu in njegovi ljubezni. V tem delu sem Luno težje sprejela, ni mi bila več tako blizu.

Moje mnenje je, da je Luna to knjigo potrebovala, da je to njena izpoved, da je iz sebe morala izliti vsa ta občutja.  Vsaka od nas ima svojo pot, svoje izkušnje. Hrepenenja pa so verjetno podobna. Ves čas premišljujem, kaj bi v tej zgodbi povedal On - Lunin mož.

Knjigoljubka Sara