Umor kristusa

S svojo izjemno lucidnostjo in prodornostjo se preganjani »kontroverzni znanstvenik«, kot ga licemerno imenujejo, loteva vira človeškega trpljenja, ki ga lahko izkorenini le živeče Življenje. V poglobljenem in ganljivem delu Reich raziskuje pomen Kristusovega življenja in razkriva skriti vzrok za njegovo mučno smrt – čustveno kugo človeške vrste. Gre za biblično pripoved kot metaforo za načine, na katere družba že stoletja izničuje Kristusa v vsakem od nas; Reich trdi, da je človek s polno odgovornostjo dejaven pri umoru Kristusa skozi stoletja. To je odraz človekovega življenja v oklepu, njegovega ostajanja v zaporu. V knjigi je zapisana presunljiva resnica o načinu bivanja, delovanja in čustvenega odzivanja ljudi. Nauk o Kristusovem umoru je prenesen v kontekst sodobne družbe, Reich pa bralca neizprosno popelje v globlje razumevanje in zavedanje samega sebe in celotne družbe, njenega delovanja in vpliva. 

"Vizionar redke drznosti, ki mu je preprosto zmanjkalo soborcev."
– Jure Aleksič, Zarja Jana

"Genialno delo, ena tistih esencialnih knjig, ki jo je treba prebrati, če hočemo kot človeštvo prebiti temo, da se otroci prihodnosti ne bodo rojevali v prazno. Nič čudnega, da jo Reich, ta po krivici preganjani in pohojevani mislec, znanstvenik, raziskovalec, posveča otrokom prihodnosti ... In tu je, tisti privzdigujoč občutek ob branju, ko misel in duša pojeta kot slavec in vrtnica (o tem pa čudovito Rumi v svoji poeziji)."
– Andreja Udovč, bralka

Iz knjige

Družbena kriza, v kateri živimo, je pravzaprav posledica splošne nezmožnosti ljudi, da bi upravljali z lastnimi življenji. V preteklih tridesetih letih so iz te nezmožnosti zrasle krute diktature brez kakršnegakoli razumnega družbenega cilja. 

*

Resni moški in ženske vsepovsod so globoko zaskrbljeni zaradi gorja, ki grozi, da bo ugasnilo naša življenja, našo srečo, našim otrokom pa povzročilo katastrofo. Ti moški in ženske hočejo golo resnico. Izvedeti želijo čisto, neolepšano resnico o resničnih načinih obstoja, obnašanja in čustvenega odzivanja ljudi. Ljudem vsepovsod povedati čisto resnico o njih samih pomeni izkazati spoštovanje do njihovih družbenih odgovornosti.«

*

Po tisočletjih osredotočanja na uganko o naravi človeka se je človeštvo znašlo na isti točki, kjer je začelo: s priznanjem popolne nevednosti. Mati je še vedno nemočna, ko se sooča z moro, ki preganja njenega otroka. In zdravnik je še vedno nemočen, ko se sooča s tako neznatno stvarjo, kot je smrkav nos. 

Splošno sprejeto je, da znanost ne odkriva nobene trajne resnice. Newtonovo mehanično vesolje ne sovpada z resničnim vesoljem, ki ni mehanično, temveč funkcionalno. Kopernikova podoba sveta “popolnih” krožnic je napačna. Keplerjeve eliptične poti planetov ne obstajajo. Matematika se ni izkazala kot to, za kar se je tako samozavestno razglašala. Vesolje ni prazno; in nihče še nikoli ni videl atomov ali zračno prenosljivih mikrobov ameb. Ni res, da se lahko kemija približa problemu žive snovi, in tudi hormoni niso izpolnili obljubljenega. Potlačena podzavest, ki naj bi bila zadnja beseda v psihologiji, se je izkazala za ostanek bežnega obdobja civilizacije mehano-mističnega tipa. Um in telo, ki delujeta v enem in istem organizmu, sta v človekovih mislih še vedno ločena. Popolnoma eksaktna fizika niti ni tako eksaktna, tako kot sveti ljudje niti niso tako sveti. Odkrivanje novih zvezd in kometov ali galaksij ne bo zadostovalo. Prav tako tega ne bodo dosegle matematične formule.«

– Wilhelm Reich, Umor Kristusa (iz poglavja Past)