V gozd po moža

Sudhiro se je začudil: »V gozd bi šla rada po moža?« Skupaj sta potem poiskala pravi namen iskanja vizije: da bi se počutila ljubljeno, je bilo skrito v ozadju njene prošnje. Pripravljena je bila umreti za to spremembo.

V avtobiografskem romanu se Nina Vanita, ko prebere knjigo Babice svetujejo svetu, na vrat na nos odloči, da šamanke obišče v amazonskem pragozdu. Na pot se odpravi brez posebnih priprav, sledi znakom, ki jih pošilja univerzum. Naprej se za leto in pol preseli na Nizozemsko v skupnost Osho, ne da bi o Oshu karkoli vedela. Tja se odpravi, ker želi podreti vse zidove, ki jih je skozi leta zgradila okoli sebe in da bi se naučila poslušati svoje srce. To ji tudi uspe. In čeprav prepričana,  da je nekaj narobe z njo, ker živi drugače, na koncu spozna, da je ljubljena točno takšna, kot je. Na šaljiv način opisuje dogodivščine, ki se ji zgodijo na tej poti, ki je polna uvidov. 

Knjiga je namenjena tistim, ki potrebujejo pogum, da se podajo na svojo pot in se naučijo zaupati svojemu notranjemu glasu.

Knjiga je sestavljena iz dveh delov. Avtorica se za štiri dni in štiri noči poda v gozd, brez hrane in vode, da prosi posestvo za dovoljenje, da se preseli tja za vedno. V tem času se skozi zgodbe vrača na dogodivščine, ki so jo spremljale na tej poti. V drugem delu se preseli na posestvo v majhno hiško brez vode in elektrike in počasi ustvarja skupnost na posestvu Tatanka.

Nina Vanita rine na vse konce in kraje, da bi v srcu začutila veselje. Skozi čas je menjavala bivališča, mesta, države, odvrgla odvečna oblačila in kilograme, se povzpela na sam vrh ekstaze, pa spet padla v brezno dolgočasja. Spozna vrsto učiteljev, ki ji vsak odkrije ključ za naprej, podaja se na pot s polnim zaupanjem, dokler ji na glavo ne pade drevo in jo prebudi.

Je doktorica znanosti, raje kot ekonomijo pa že vse življenje raziskuje samo sebe. Pusti službo za nedoločen čas, proda hišo in se poda na neznano pot iskanja svojega bistva. Živi v majhni hiški na robu gozda. 

Odlomki iz knjige:

Najprej smo se v garderobi uredili tako, da smo predstavljali naše očete in se pri vseh dejavnostih postavili v njihove čevlje. Nadela sem si trenč in klobuk, kot ga je oče zadnje čase nosil. Ob igranju Jerneja sem na svoje veliko presenečenje odkrila, koliko njegovega dejansko nosim: vedenja, prepričanj, vrednot, ki me vodijo. Napisali smo tri pisma: hvala ti za … oprosti mi za … in oprostim ti za …

Ko sem prišla na obisk z Nizozemske, sem mu pismo tudi dala. To je bilo ravno za njegov zadnji rojstni dan. Ugotovila sem, da če ima srce luknjo in čakaš, da bo ta luknja zakrpana od zunaj, mogoče tega nikoli ne dočakaš. Ta luknja se lahko zapolni tudi od znotraj navzven, tako da daš, kar potrebuješ. Večkrat mi to pride prav. Daj, kar potrebuješ. Zaceljeno srce.

Pohvale knjige:

Knjiga, ki jo komaj čakaš brati naprej in se veseliš nadaljevanja. Občudujem tvoj pogum, odkritosrčnost in sposobnost živeti in izraziti sebe, svojo resnico, vizijo in moč s katero vse to zmanifestiraš.

O avtorici:

Nina Vanita Hočevar je napisala je vrsto člankov in je avtorica knjige Preprosto mogoče. Vodi in organizira delavnice. Njena strast je razvijanje idej, njen dar pa, da zna ideje pretopiti v realnost in da se ob njej vsi dobro počutijo. Živi v majhni hišici blizu Postojne na posestvu Tatanka, kjer se uči bivati z naravo in biti samooskrbna. Ustvarja skupnost prijateljev.